Kdo mi je spet spustil delo v glavo?

Tehnologija bi nam morala vračati pozornost, ne pa ustvarjati še enega mesta, ki ga moramo preverjati.

Prvi dan po dopustu vedno naredim isto napako: odprem e-pošto pred prvo kavo. Rečem si, da bom samo na hitro pogledala, kaj me čaka. To je izjava iste vrste kot: »Gremo samo malo na Špancirfest.« Nihče ji ne verjame, vendar jo kljub temu redno izgovarjamo.

Nekaj minut pozneje imam odprtih približno deset map, tri programe, dve preglednici in nekaj sporočil, označenih z rdečim klicajem, čeprav so bila poslana pred desetimi dnevi. Naredila nisem še ničesar konkretnega, pa že čutim, da bi potrebovala nov dopust. Ne utruja me delo. Utruja me vse tisto okoli njega, zaradi česar moram pomniti, iskati, preverjati in povezovati.

In tu se zame začne zgodba o digitalizaciji. Čeprav bi si včasih želela, ji ne morem ubežati. Zato sva se sčasoma nekako naučili delovati skupaj. Nekaj podobnega odnosu med snaho in taščo :-) Da se razumemo, to ni brezpogojen odnos. Moj pogoj, postulat, teza – poimenujte ga, kakor želite – je, da je zame dobra tehnologija tista, ki ne zahteva še več moje pozornosti. Ravno nasprotno: želim, da mi del pozornosti, možganskih vijug in časa vrne.

To bom prikazala tudi v realnem času, da ne bo vse ostalo le pri teoriji. Čas je sedanjost, kraj pa moj domači kraj – Zagorje.

V kraju, kjer sem odraščala, ima konec poletja svoj glasbeni zaključek. Različni lokalni festivali … Nepogrešljivi Špancirfest in nato Krapinski festival. Veš, da je jesen tik za vogalom, vendar je še vedno čas za druženje in tisti znani: »Gremo samo malo pogledat.« Stavek, ki mu nihče več ne verjame.

Tako smo se tudi letos v ritmu plesa nekako poslovili od poletnih radosti, predvsem od določene lahkotnosti in igrivosti, pa tudi od energije, ki jo poletje prinaša samo po sebi.

To poletje je bilo za mojo družino nekoliko drugačno. Imeli smo več krajših dopustov. Malo počitka, malo načrtov, malo dela, nato spet druženje z dragimi ljudmi, nekaj novih poznanstev, pa tudi opuščanje česa starega – navad, pričakovanj in odnosov, ki jih včasih vzdržujemo, čeprav vemo, da za to ni več razloga. Poletje ponuja tudi čas za pridobivanje novega znanja.

Še posebej me veseli opazovati moža, kako vsako leto usvoji kakšno novo veščino. Kot mestni otrok je že osvojil vinogradništvo, cepljenje in spravljanje drv za zimo ter izdelavo lesenega pohištva. Kletarjenje je zahtevnejši proces in tega se še uči, letos pa se je posvetil predelavi sadja in proizvodnji različnih (ne)alkoholnih derivatov. Pri nas sadje le redko dobi priložnost, da postane navaden kompot.

Najlepši se mi zdi ta skupni čas: njegova radovednost, potrpežljivost mojih prijateljev, delovne akcije, ki se končajo z druženjem pozno v noč, in smeh, zaradi katerega naslednji dan dobro vemo, da imamo trebušne mišice.

In medtem ko jih opazujem, poklicna deformacija ne miruje. Razmišljam o povezovanju procesov. Nekdo ima sadje, nekdo opremo, nekdo izkušnje, nekdo drug pa se želi učiti. Vedeti je treba, kdo bo kaj naredil in kdaj. Sadje v nasprotju z nami nima navade reči: »Lahko tudi naslednji teden.«

Poklicna deformacija ne gre na dopust

Pri delu zelo hitro vidimo, kaj se zgodi, kadar procesi niso povezani. Običajno pri strankah, vendar se to zgodi tudi nam. Podatek ostane v eni aplikaciji, sodelavec ga išče in želi v drugi, nekdo pa ga na koncu prepiše v preglednico ali izdela tretji program, ki vse združuje. Imeti je treba orodja in tehnologijo, potem pa lahko oseba, ki je prej morala vse držati v glavi in skupaj, brez težav odide na dopust.

Zato se po dopustu ne vrnemo le k veliki količini dela. Vrnemo se tudi k istim procesom, ki so nas utrujali že pred odhodom: iskanju informacij, ki že obstajajo, preverjanju procesov in nalog ter ugotavljanju, ali je sodelavec dokončal svoj del.

Takšne naloge morda ne zasedajo prostora v koledarju, vendar ga vestno zasedajo v glavi. Tam sedijo brez najave, ne plačujejo najemnine in se oglasijo ravno takrat, ko poskušam zaspati: »Si odgovorila?«, »Je bilo plačilo izvedeno?«, »Kaj pa tisto poročilo?« Včasih me ne utrudi količina dela, temveč to majhno notranje dežurstvo, ki se uradno nikoli ni končalo.

Ko tehnologija postane še eno opravilo

Tehnologija bi nam morala pomagati – in pogosto nam res pomaga. Omogoča, da so informacije dostopne, da se proces ne ustavi, ko nekdo odide na dopust, in da kupcu ni treba čakati na edino osebo, ki ve, kje je kaj.

Toda včasih dobimo še eno aplikacijo, še eno geslo, še eno preglednico in še en komunikacijski kanal. Že zdaj imam dovolj mest, kjer lahko kaj spregledam; resnično ne potrebujem novega. Namesto da bi tehnologija pomnila namesto nas, mi pomnimo, kako tehnologija deluje. Zato odpor do digitalizacije pogosto ni strah pred novim, temveč povsem razumen strah, da bomo dobili še en sistem, ki ga je treba hraniti, posodabljati in občasno vprašati, zakaj spet ne deluje.

Vrednosti tehnologije zato ne bi smeli meriti le s številom funkcij ali nalog, ki jih lahko opravi. Pomembno je tudi, koliko pozornosti nam vrača. Dobra tehnologija si zapomni tisto, česar nam ni treba, povezuje podatke, ki bi sicer ostali ločeni, in samodejno opravlja korake, ki ne zahtevajo človeške presoje. Opozori nas, ko se zgodi nekaj pomembnega, ko je vse v redu, pa molči.

Najboljša tehnologija je morda prav tista, ki jo najmanj opazim. Ne zahteva pohvale, ne pošilja mi obvestila, da je uspešno poslala obvestilo, in ne pričakuje, da se ji vsako jutro oglasim. Preprosto opravlja svoje delo in meni dopušča, da opravljam svoje.

In kje sem v vsem tem jaz?

Zlahka prepoznam proces, ki se zatika pri delu. Pri sebi sem nekoliko manj učinkovita. Če sem ves dan dosegljiva, kdaj se pravzaprav odklopim? Sem se naspala? Sem jedla sede ali mimogrede? Sem po službi prenehala delati ali sem delo le prestavila na mobilni telefon, delovni stol pa zamenjala z naslanjačem ali, še huje, posteljo?

Tudi skrbi zase ne bi želela spremeniti v še en projekt s kazalniki uspešnosti, aplikacijo, ki me opominja, naj diham, in tedenskim poročilom o kakovosti počitka. Za začetek je dovolj, da ne čakam na dopust, da bi nekaj dni živela v ritmu, ki mi ustreza.

Tehnologija sama ne bo ustvarila zdravega odnosa do dela. Ne more odločiti, kakšne meje bomo postavili, niti namesto nas reči, da lahko nekaj počaka do jutri. Lahko pa pomaga, da med sporočilom in našim odzivom znova nastane nekaj prostora: da presodimo, ali je nekaj res nujno, dokončamo eno nalogo, preden začnemo naslednjo, in se pogovarjamo s človekom, ne da bi hkrati gledali v tri druge zaslone.

To morda ni videti kot velika digitalna revolucija. Za naše zdravje, zbranost in odnose pa je lahko pomembnejše od še ene nove funkcionalnosti.

V jesen nam ni treba vstopiti hitreje

Po dopustu zlahka začutimo potrebo, da hitro nadoknadimo zamujeno, kot da bi komu dolgovali dokaz, da smo se zares vrnili. Toda dopust ni dolg, ki ga je treba odplačati z nadurnim delom.

Morda se zato ne bi smeli spraševati, kako bomo naredili več, temveč česa ne bi smeli več početi na enak način. Kaj nenehno ponavljamo, pa bi lahko bilo preprosteje? Katere obveznosti smo prevzeli samo zato, ker nam jih je bilo neprijetno zavrniti? Katere informacije še vedno iščemo, čeprav bi morale biti dostopne na enem mestu? In s kom si res želimo spiti tisto kavo, o kateri govorimo že več mesecev?

Odločila sem se. V jesen vstopam z jasnejšo glavo. Poenostaviti želim tisto, kar se pri delu nenehno zatika, pa tudi bolje povezati tisto, kar mi je pomembno, s tistim, za kar si resnično vzamem čas. Dogovoriti se za kavo. Spiti tisti želeni koktajl. Pustiti kakšen večer prazen za knjigo. Opaziti utrujenost, preden se začnem jeziti na vse okoli sebe.

Čakali me bodo delo, odločitve in sporočila s klicaji. Še vedno pa bodo moja najljubša tista, pod katerimi piše: »Rešeno.« Še posebej, kadar je rešeno brez mene.

Vmes sva se z možem dogovorila še za en kratek dopust naslednji teden. Termin je v koledarju. Ta proces sva uspešno povezala. Poletje bo za naju trajalo še nekoliko dlje. Vse drugo se bo moralo prilagoditi.