Rast ni brezplačna

Za nami sta jesensko enakonočje in equilux – tisti kratek trenutek v letu, ko sta dan in noč skoraj enako dolga. Prav to skoraj popolno, pa vendar ne povsem natančno ravnovesje me je spodbudilo k razmišljanju: mora biti naše življenje res 50 : 50 ali je pomembneje prepoznati, kaj nas prazni in kaj nam energijo vrača?

Letos me je jesen ujela nekoliko nepripravljeno. Čeprav je koledar jasno kazal, da je poletja konec, sem se še nekaj časa obnašala, kot da je september samo njegovo podaljšanje. Sandali so bili še vedno pri roki, jakna nekje pospravljena.

Potem pa sem se neko jutro ta teden povsem običajno odpravila v službo v sandalih in brez jakne, zunaj pa je bilo manj kot deset stopinj. Ne vem, kaj je pri tej zgodbi huje: dejstvo, da nisem preverila temperature, ali to, da sem se, ko sem bila že zunaj, odločila, da se ne bom vrnila. Če sem se že oblekla po lastni vremenski napovedi, jo bom očitno tudi živela.

V Ljubljani jesen prinese še nekaj, česar nikoli nisem posebej marala – meglo. Toda pogosto je dovolj, da greš malo dlje ali višje, in nad njo te pričaka sonce. Spodaj se zdi, da je ves svet siv, nekaj kilometrov stran pa ugotoviš, da sonce ni izginilo, le z mesta, kjer trenutno stojiš, ga ne vidiš.

Prejšnji teden sva si vzela pet dni dopusta. Preprosto sva bila izčrpana in začutila, da je pametneje ustaviti zdaj, kot čakati, da nama telo te odločitve ne bo več prepuščalo.

Morda sem počitek nekoč bolj povezovala s koledarjem: dopust je poleti, konec tedna je namenjen počitku, zvečer se ne dela. Skoraj kot dobra Excelova preglednica. Težava je, da telo ne bere Excela in ga ne gane, da je projekt pomemben ali da bomo »zdržali samo še ta teden«.

Le nekaj dni po dopustu sem se vrnila v nasproten ritem: delo se stopnjuje, konci tedna so vse pogosteje delovni, hkrati pa sprejemam stvari zunaj svoje cone udobja in se učim novih stvari.

In to mi je všeč. Čutim, da poklicno rastem, vendar vse jasneje vidim nekaj, o čemer govorimo premalo: rast ni brezplačna. Nov projekt je lahko odlična priložnost in hkrati zahteva več zbranosti, potovanje je lahko čudovito in izčrpavajoče, poklicni preskok pa prinese tudi novo odgovornost.

V fiziologiji poznamo pojem alostaze – ohranjanja stabilnosti s prilagajanjem spremembam. Težava nastane, kadar je zahtev preveč ali po njih ni dovolj časa za okrevanje. Takrat govorimo o alostatski obremenitvi – ceni, ki jo telo sčasoma plačuje za nenehno prilagajanje.

Težava torej ni v tem, da stopamo iz cone udobja. Brez tega ni razvoja. Težava nastane, če se po vsakem izhodu iz nje nimamo več kam vrniti.

Protiutež ni vedno počitek

Regeneracijo pogosto povezujemo z mirovanjem: spanjem, gozdom, tišino in izklopljenim telefonom. Toda moja protiutež intenzivnemu obdobju ni vedno počitek.

Ta konec tedna me čakajo prijatelji, koncert, glasba, pogovori in verjetno manj spanja, kot bi mi priporočila katera koli aplikacija za spremljanje zdravja. Pa vendar vem, da me bo marsikaj od tega napolnilo.

Niso vse aktivnosti enake samo zato, ker zasedajo prostor v koledarju. Nekatere nas izčrpajo, druge napolnijo, nekatere pa naredijo oboje: fizično nas utrudijo, hkrati pa nam vrnejo občutek bližine, veselja ali smisla.

Podobno doživljam terapije v naravi. So delo in zahtevajo pripravo ter odgovornost, vendar imam po njih pogosto občutek, da sem energijo dala, ne pa izgubila. Zato mi je pomembnejše vprašanje: kaj me prazni in kaj me kljub vloženemu naporu polni?

Včasih pa ta protiutež ni niti dopust, niti gozd, niti ves prost dan. Vesela sem že, ko z možem zjutraj ujameva deset minut za skupno kavo na balkonu, še posebej, če nama uspe ujeti tudi sonce. Ne zgodi se vsak dan, predvsem takrat ne, ko urniki že zgodaj zjutraj stečejo vsak v svojo smer, vendar je morda prav zato teh deset minut toliko bolj dragocenih. Ne odpravijo utrujenosti, ne izbrišejo obveznosti in ne naredijo preostanka dneva manj zahtevnega, a naju za kratek čas izvlečejo iz vloge dveh ljudi, ki organizirata delo, dom, urnike in vse tisto, kar odrasli očitno neskončno organiziramo, ter naju vrnejo v nekaj veliko preprostejšega – v naju ob kavi.

Takšni trenutki me spominjajo, da ravnovesje ni nujno velik rez v koledarju. Včasih se skriva v skupni kavi, kratkem sprehodu, nekaj minutah na soncu ali pogovoru brez gledanja na uro. Pomembno je predvsem, da stvari, ki nas vračajo k sebi, niso prve, ki jih odstranimo, ko postane urnik naporen.

Enkrat bo odgovor gozd in mir, drugič prijatelji in koncert, tretjič pet dni dopusta. Regeneracija ni nujno odsotnost aktivnosti in vse, kar nas utrudi, ni samodejno slabo za nas.

Če v življenje vstopa nekaj novega, mora nekje nastati prostor

V zadnjih mesecih so nekatere stvari, ki sem jih začela, začele prinašati rezultate. Poklicno vstopam na nova področja, terapije se razvijajo in pojavljajo se nove priložnosti.

Ko nekaj začne uspevati, pogosto ne pride mirnejše obdobje, ampak več odgovornosti, odločitev in stvari, ki bi jim lahko rekli »da«. Hitro lahko rast zamenjamo za nenehno dodajanje, kot da lahko vse novo preprosto naložimo na vse, kar že obstaja.

Toda nekje obstaja meja naših zmogljivosti. Če v življenje vstopa nekaj novega, mora nekje nastati prostor.

Tu se vračam k enakonočju in equiluxu. Jesensko enakonočje si predstavljamo kot popolno ravnovesje dneva in noči, čeprav v resnici ni povsem tako. Ta majhna astronomska »nepopolnost« lepo podre našo potrebo, da mora tudi naše ravnovesje izgledati popolno.

Kako pogosto poskušamo živeti po načelu 50 : 50? Če smo veliko delali, bi morali enako veliko počivati. Če je bil en konec tedna deloven, bi moral biti naslednji prost. Kot da lahko nekoč popolnoma poravnamo vse dele življenja.

Narava se s tem ne obremenjuje. Dnevi postajajo krajši, nekaj dozoreva, nekaj zaključuje svoj cikel, nekaj pa že shranjuje energijo za zimo. Narava nima KPI-ja za število novih listov v decembru.

Digitalni svet pa nima letnih časov. Elektronski pošti je vseeno, ali smo utrujeni, koledar ne ve, da smo slabo spali, telefon pa sam ne bo zmanjšal števila obvestil.

Tehnologija mi omogoča, da se učim hitreje, najdem informacije, ko jih potrebujem, delam z različnih krajev, spoznavam ljudi in sprejemam priložnosti, ki bi bile nekoč veliko težje dostopne. Težava nastane, ko možnost neopazno spremenimo v obveznost. Lahko odgovorim takoj, lahko dokončam samo še to, lahko v nedeljo odprem računalnik, lahko na dopustu preverim elektronsko pošto in lahko pred spanjem naredim še eno stvar. Seveda lahko. Toda »lahko« in »moram« nista ista beseda in na to se moram v zadnjem času pogosteje opominjati.

Morda mi je zato tudi ljubljanska megla začela postajati nekoliko bolj všeč. Ko si sredi nje, hitro verjameš, da je vse sivo, potem pa greš malo višje in ugotoviš, da je nad tem slojem ves čas jasno nebo.

Seveda ne moremo vsakega problema rešiti s sprehodom in pogledom proti soncu. Nekatere težave je treba rešiti, nekatere meje postaviti, včasih potrebujemo pogovor, zdravnika, terapevta, pomoč ali nekaj poštenih noči spanja.

Včasih pa potrebujemo le malo odmika: sprehod, spanec, kavo na balkonu ali pogovor z nekom, ki mu zaupamo. Vsaka megla ne pomeni, da smo izgubili smer; včasih samo še nimamo dovolj dobrega razgleda.

Ravnovesje se mi zato vse manj zdi kot končno stanje in vse bolj kot sposobnost, da dovolj zgodaj opazim, kdaj sem predolgo nagnjena na eno stran. En teden bo delo potrebovalo več mene, drugič bom jaz potrebovala več sebe.

To jesen me čaka precej dela in novih izzivov, česar se veselim. Enako pa se veselim prijateljev, koncerta, terapij, narave, jutranje kave z možem in trenutkov, v katerih mi ni treba ničesar dokazovati.

Popolnih 50 : 50 skoraj zagotovo ne bo. In nisem več prepričana, da bi moralo biti.

Sandal še nisem povsem pospravila, čeprav sem jakno vendarle našla, kar za zdaj štejem za soliden napredek. Ko pa se bo Ljubljana znova skrila pod meglo, se bom poskusila spomniti, da sonce ni izginilo samo zato, ker ga trenutno ne vidim.

Morda je podobno tudi z ravnovesjem. Ni ga treba popolno izračunati; morda je dovolj, da prepoznamo, kaj nas polni, kaj prazni in čemu moramo dati nekoliko več prostora.