Ko varnost ni več nekaj, kar jemljemo za samoumevno

V zadnjem času hekerski napadi niso več nekaj, o čemer slišim v novicah in pomislim, da se dogaja nekomu drugemu, saj so se zgodili ljudem, ki jih poznam, moji družini, in dovolj blizu mene, da o njih ne morem več razmišljati zgolj kot o še eni digitalni grožnji, za katero vsi vemo, da obstaja.

Nekega dne se nekdo ne more več prijaviti v svoj račun, drugemu postanejo datoteke nedostopne, tretji prejme nenavadno sporočilo, lažno elektronsko pošto ali obvestilo o poskusu prijave z drugega konca sveta, včasih pa se vse začne tako običajno, da sprva sploh ne deluje kot nekaj, zaradi česar bi se morali ustaviti.

Če sami še nikoli niste doživeli česa podobnega in tega ni doživel niti kdo od vaših bližnjih, potem ste med redkimi srečneži in resnično upam, da bo tako tudi ostalo.

Morda sem prav zato v zadnjih tednih začela nekoliko drugače razmišljati o varnosti. Ne le o tehnični varnosti, o kateri najpogosteje govorimo, ko omenjamo hekerske napade, gesla, zaščito podatkov in varnostne kopije, temveč o občutku varnosti nasploh in o tem, kaj se zgodi, ko nenadoma ugotovimo, kako velik del našega življenja je shranjen nekje, kjer se ga pravzaprav ne moremo dotakniti.

Fotografije, dokumenti, pogodbe, kontakti, sporočila, delo, ki smo ga opravljali mesece ali leta, spomini, komunikacija in včasih celo celotno poslovanje – vse je tam, vsak dan, in na to dostopnost smo se tako navadili, da o njej skoraj ne razmišljamo, vse dokler je nekega dne morda ni več.

Prejšnjič sem pisala o tem, kako se po poletju delo zelo hitro znova naseli v naših mislih, saj je dovolj, da odpremo prvo elektronsko sporočilo, in še pred prvo kavo smo spet vpeti v roke, sporočila, sestanke in stvari, ki so ponovno nujne.

Sredina oktobra je in ta prehod iz poletja v jesen vedno začutim, še preden ga opazim na koledarju; jutra so hladnejša, svetloba je drugačna, po nekaj deževnih dneh je v zraku spet mogoče zaznati vonj zemlje, narava pa kot da počasi spreminja svoj ritem.

Mi počnemo ravno nasprotno in pospešujemo.

Telefoni spet pogosteje zvonijo, nabiralniki se polnijo, koledarji dobivajo barve in zelo hitro znova poskušamo opravljati več stvari hkrati, prav v trenutku, ko postajamo najbolj ranljivi.

Ne zato, ker ne bi vedeli, da ne smemo klikati na sumljive povezave. Vemo tudi, da ni pametno povsod uporabljati istega gesla, da moramo imeti dodatno preverjanje prijave in varnostne kopije ter da je vredno še enkrat preveriti, kadar nam nekdo nenadoma pošlje novo številko računa za nakazilo.

Težava je v tem, da vse to zelo dobro vemo takrat, ko imamo čas razmišljati.

Povsem drugače je, ko zamujamo, telefon zvoni, nekdo nas nekaj sprašuje, hkrati pa odgovarjamo na več sporočil in rdečih klicajev. Takrat človek pogosto ne naredi napake zato, ker ne bi vedel bolje, temveč zato, ker želi zaključiti še eno stvar, odpre dokument, ker je videti znan, ali odgovori, ker nekdo čaka.

Morda me prav zato danes bolj kot nekoč skrbi kultura nenehne nujnosti, ki smo jo ustvarili sami, saj če je skoraj vse nujno, v nekem trenutku niti ne razlikujemo več, kaj je zares pomembno, ampak samo še reagiramo.

In nekdo na drugi strani računalnika računa prav na to.

Tu se zame digitalna varnost in zdravje pri delu začneta prepletati veliko bolj, kot se zdi na prvi pogled. Zdravega delovnega okolja namreč nikoli nisem razumela le kot vprašanje dobrega stola, dovolj svetlobe ali občasnega team buildinga, temveč tudi kot okolje, v katerem lahko človek razmišlja, kjer ni vsako sporočilo alarm in kjer obstaja dovolj zaupanja, da se lahko nekdo ustavi in reče: »To se mi zdi čudno, preverimo še enkrat.«

In še pomembneje, da lahko reče: »Naredil sem napako.«

Napake se bodo dogajale ne glede na to, kako dobro tehnologijo, drago zaščito ali pravila imamo. Na koncu bo nekje še vedno sedel človek, ki je morda slabo spal, ga nekaj skrbi doma, zamuja z delom in prav v napačnem trenutku klikne enkrat preveč.

Zame je veliko bolj zdrav sistem tisti, v katerem bo ta človek takoj povedal, kaj se je zgodilo, kot tisti, v katerem bo poskušal napako skriti, ker se boji odziva. Tu varnost preneha biti zgolj IT-tema in postane vprašanje odnosov, zaupanja in zdravja organizacije.

Morda me prav zato narava tako pogosto vrača k vprašanju odpornosti, saj v naravi varnost nikoli ne pomeni, da se ne bo zgodilo nič slabega. Prišla bo nevihta, močan dež, suša ali požar in nekaj, kar je še včeraj delovalo stabilno, se lahko zelo hitro spremeni.

Narava svoje odpornosti ne gradi na ideji, da se sprememba ne bo zgodila, temveč se prilagaja temu, kar pride, zato se mi zdi, da bi morali tudi na varnost pogosteje gledati na podoben način.

Seveda potrebujemo dobra gesla, dodatno zaščito, varnostne kopije, posodobljene sisteme in ljudi, ki znajo prepoznati, ko nekaj ni v redu, vendar je prav tako pomembno vedeti, kaj bomo naredili, če nekdo kljub vsemu najde način, da vstopi.

Lahko nadaljujemo z delom? Imamo podatke shranjene še kje drugje? Vemo, na koga se obrniti? Bomo reagirali mirno ali bo nastal kaos? In ali bo oseba, ki prva opazi težavo, o tem takoj spregovorila?

Odpornost ni življenje brez težav, temveč sposobnost, da nas težava ne odnese s seboj.

V zadnjem času veliko govorimo o zdravju, vendar ga pogosto delimo na ločene dele: fizično zdravje je eno, duševno drugo, delo tretje, varnost podatkov četrto, čas, ki ga preživimo na telefonu, pa nekaj petega.

Meni se vse bolj zdi, da je to pravzaprav ena in ista zgodba.

Če se ne počutimo varne, telo to ve; če nenehno pričakujemo novo sporočilo, težavo ali alarm, telo to ve; če delamo v okolju, kjer se bojimo priznati napako, ve tudi to, prav tako kot ve, kadar nimamo več niti trenutka, ko nam ne bi bilo treba biti dosegljivi.

Zato se mi zdi, da se zdravo digitalno okolje začne veliko prej, preden na računalnik namestimo zaščito, in konča veliko pozneje, kot takrat, ko zapremo prenosnik. Začne se z našimi navadami, odnosi in načinom dela, nadaljuje z dobro tehnologijo in pravili, ki imajo smisel tudi takrat, ko gre kaj narobe, konča pa se morda prav nekje zunaj, kjer ponovno začutimo, da obstaja svet, ki ne potrebuje gesla.

Sredina septembra je in narava že počasi spreminja svoj ritem ter nas opominja, da ne moremo vse leto živeti z enako hitrostjo. Morda je prav zdaj dober trenutek, da tudi sami preverimo svoje sisteme – tiste v računalnikih, seveda, pa tudi tiste v sebi.

Da spremenimo geslo, ki ga uporabljamo že predolgo, naredimo varnostno kopijo tistega, česar ne želimo izgubiti, in izklopimo kakšno nepotrebno obvestilo, morda pa tudi, da se vprašamo, kaj v svojem življenju že predolgo puščamo nezaščiteno, kaj jemljemo za samoumevno in za kaj samo domnevamo