Jesen brez številk: ko tehnologija utihne

V svetu, ki nenehno šteje korake, utripe in kalorije – je morda največje razkošje ničesar ne meriti.

Jesen se je, kot vsako leto, začela naglo. Konference, forumi, paneli, dogodki – kot da bi vsi želeli nadoknaditi poletje. Telefoni spet zvonijo, e-poštni nabiralnik se polni, koledar se spreminja v šahovnico. Svet se znova zaganja. Jaz pa – ne. V svetu, ki se pospešuje, sem se ta mesec upočasnila. In to nenamerno. Lahko rečem, celo ne po svoji volji – bila je spet neka višja sila. Prosim, ne smejte se prehitro temu, kar sledi.

Namreč, pokvarila se mi je pametna ura – moj mali digitalni nadzornik, ki mi je leta in leta meril vse: korake, utrip, spanec, stres, cikel, celo razpoloženje. Prvih nekaj dni sem se počutila, kot da mi je nekdo vzel kompas. Ni bilo številk, ne grafov, ne opozoril, ne sporočil, ne klicev. Samo – tišina. Tudi telefon je večinoma ob strani, kar pomeni, da so bila nekatera sporočila in klici odgovorjeni z zamikom. In to mi povsem ustreza.

Ugotovila sem, da tako kot ne želim biti ves čas dosegljiva drugim, tudi sama nočem drugim vsiljevati svojega ritma in tempa. Zato sem to zapisala v podpis elektronske pošte – da imamo vsi svoj ritem, da sporočila pošiljam v svojem, in da jih to nikakor ne zavezuje, da odgovorijo takoj. Naj odgovorijo, ko bodo pripravljeni.

Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Začela sem poslušati svojo notranjo uro. Telo mi je samo povedalo, kdaj sem utrujena, lačna ali spočita. Sonce mi je povedalo, koliko je ura. In narava mi je spet dala ritem.

Dobro, kdaj pa kdaj vprašam moža, koliko je ura, ali vržem pogled na telefon – a veliko redkeje kot prej. In veste kaj? Živim. Brez tistega nevidnega pritiska, ki nas sili, da nenehno merimo, sledimo, primerjamo.

V svetu, ki ves čas šteje, je zdravje postalo nova valuta. Koraki, kalorije, utripi. Tudi spanec je postal predmet analize… »Spala si šest ur in dvaintrideset minut, vendar je kakovost spanja nizka,« pravi aplikacija. Kot da ve več kot jaz. A jaz se zbudim sveža, mirna in hvaležna. In se vprašam – kdo ima prav, ura ali jaz?

In ravno ko sem pomislila, da sem vse končno uredila – je prišla bolezen. Nepričakavano, tiho, tako kot pogosto pride, ko misliš, da imaš končno vse pod nadzorom. Telo je preprosto reklo: dovolj. Nenadne spremembe temperature, preveč obveznosti, preveč misli, ki jih nisem pravočasno izpustila – vse to je počasi začrtalo pot do postelje. Dodatnih dni počitka nisem načrtovala, a jih je vesolje, kot kaže, v urnik vseeno dodalo – v obliki viroze.

Bolezen te vedno zelo neposredno opomni, kdaj je čas, da se ustaviš. Ne sprašuje, ne pogaja se – preprosto te položi. Nič resnega, a dovolj, da me je spomnila, da nisem stroj, ampak telo – živo, občutljivo, ranljivo in modro. Že dolgo nisem bila bolna, zato sem tokrat vse hitro prepoznala. Še bolj moj mož, ki je prevzel vlogo skrbnega varuha, kot da bi šlo za nekaj veliko resnejšega.

Ena scena se mi je posebej vtisnila v spomin. Ležim brez apetita, izčrpana, napol budna, napol v sanjskem svetu, in me vpraša: »Kaj bi jedla?« Brez razmišljanja iz mene uide: »Jagnjetino z ražnja.« Seveda je ni imel. Samo nasmehnil se je s tistim pogledom, ki pravi: ni šans, ampak lep poskus – in mi prinesel krožnik juhe. Solidna zamenjava. No, ne ravno. A vesolje je očitno slišalo mojo željo.

Nekaj dni pozneje, ko sem že počasi okrevana, prejmem sporočilo prijateljice: »Ta vikend druženje – in jagnjetina na ražnju.« Naglas sem se zasmejala tej mali igri sinhronicitete. Kot da mi je vesolje pomežiknilo in reklo: »Vidiš? Slišim te, samo včasih z majhnim zamikom.« Spomnilo me je na tiste situacije, ko mimogrede omeniš, da potrebuješ zimske gume in ti čez minuto na telefon skoči oglas – »zimske gume, 20 % popusta«. Mala šala, ampak meni to vedno nosi globlji pomen.

Verjamem, da nič ni naključno. Zato pazite, kaj si želite. Zavestno, naglas – a še bolj tisto nezavedno. Morda prav v tistem trenutku vesolje že sestavlja načrt, kako vam to dostaviti.

In za konec – ne morem mimo dejstva, da je ta mesec posvečen ozaveščanju skrbi za zdravje. Tako ženski kot duševni. Medtem ko se povsod govori o preventivi, pregledih in pomenu skrbi zase, jaz razmišljam o tistem vmes. Ko se vsak na svoj način borimo sami s seboj in s svojimi majhnimi bitkami. Zdravje, sem ugotovila, ni stanje, ampak odnos. Odnos do sebe, do telesa, do narave in do tišine.

Vesolje mi je na koncu omogočilo jagnjetino – in s tem dokazalo, da sliši tudi tiste tihe, napol zavedne želje. Morda se ne zgodi takoj, a pride. Vedno pride. Samo ko se tudi mi naučimo ustaviti – ne le zato, da slišimo sebe, ampak da se obrnemo k sebi. Da se upočasnimo dovolj, da prepoznamo, kaj resnično potrebujemo. Da smo nežnejši do sebe, da se pozdravimo od znotraj. Da se povežemo z naravo, z dihom, s tistim tihim delom v sebi, ki ve. Kajti prav tam, v tej povezanosti – se začne pravo zdravje.