Največji stres zame predstavlja dopust

Verjetno je le malo ljudi v Sloveniji, ki ne vedo, kdo je Ivo Boscarol. Seveda, saj gre za enega najuspešnejših podjetnikov v zgodovini naše države, ki je s svojimi letali zaslovel po vsem svetu. Vseeno pa marsikdo ne ve, kako velike mejnike je v svojem življenju premikal vizionar iz Ajdovščine, ki zase pravi, da je imel v življenju pogosto težave, ker je vedno “štrlel iz sivine povprečja.” Po njegovi in zaslugi njegove ekipe smo se Slovenci zapisali med pionirje oziroma največje velesile na področju razvoja letalstva. Predvsem po zaslugi dosežka, ki je še pred nekaj leti veljal za pravo znanstveno fantastiko. V bogatem življenjepisu gospoda Boscarola pa uspehi v letalstvu nikakor niso edino nadvse zanimivo poglavje.

Ljudi lahko v grobem razdelimo v dve skupini. V eni so tisti, ki sprememb načeloma ne sprejemajo z odprtimi rokami, v drugi pa tisti, ki v njih uživajo. Kako vi doživljate velike preskoke v napredku tehnologije, ki smo jim priče v zadnjih desetletjih?

Jaz sem te transformacije doživljal na veliko področjih. S fotografijo na primer, sem se začel ukvarjati v času, ko je bila ta večinoma črno-bela. Kasneje smo prešli na barvno fotografijo, nato pa na diapozitive. Za največjo revolucijo je seveda poskrbela digitalna fotografija. S to tehnologijo je prišlo tudi do največje spremembe. V smislu, da je dandanes praktično vsak lastnik pametnega telefona tudi lastnik profesionalnega fotoaparata. V časih, ko sem se s fotografijo ukvarjal jaz, si nihče ni mogel niti zamišljati kako silovit bo napredek. Nenazadnje enako velja za področje zvoka. Sam sem bil zelo vpet tudi v koncerte, v glasbo in njeno tehnologijo. Res je enkratno, ko pomislim na napredek, ki se je zgodil že na področju zvočnih zapisov. Sprva so bili tovrstni zapisi mehanski - šlo je za zareze na ploščah, danes pa v veliki meri uporabljamo digitalne zapise. V nobenem obdobju prej se napredek ni zgostil v tako kratek čas, kot je obdobje mojega dosedanjega življenja. Vse to se seveda dogaja še danes. Poglejte le umetno inteligenco, ki je ob ostalih močno zaznamovala tudi obe omenjeni področji. Kako lahko z njeno pomočjo ustvarite kakršnokoli podobo ali zvok. Enako velja za ostale zapise. Danes v najbolj razvitih državah sveta niti ne uporabljajo več kartic kot takih, ampak se je tehnologija kot je prepoznava obrazov ali prstnih odtisov preselila že tudi v pametne telefone. Po eni strani me vse skupaj navdušuje, po drugi pa opazujem, kako nemočni postajamo ob tovrstni tehnologiji. S tem pa se pojavljajo tudi drugačne nevarnosti v smislu zlorabe tovrstnih orodij. Tega se tudi sam zelo zavedam in bojim.

Sami ste v letalstvu nenehno premikali meje mogočega. Vse to bi bilo težko brez pravega pristopa in orodij. Kako ste izbirali prave pristope?

Leta 1998 sem v časopisu Delo prebral kratko novico, da so v japonski Toyoti naredili avto, ki je imel dva motorja. Električnega in bencinskega. Sistem je bil zasnovan na principu rekuperacije energije - to pomeni, da si lahko s tistim avtomobilom med vožnjo po klancu navzdol pridobival elektriko. To je bila po dolgih letih prva velika prebojna inovacija na področju avtomobilizma. Sam sem želel ta avto kupit. Ker se ga v Evropi ni dalo kupiti, sem ga uvozil iz Japonske. Takrat sem se seznanil z delovnimi procesi v Toyoti. Model Prius je bil prvi glasnik hibridne in električne tehnologije v avtomobilizmu. To me je pritegnilo v tolikšni meri, da sem začel študirati tudi organizacijske procese v Toyoti. Imel sem srečo, da sta Aleš Vahčič in pokojna Tea Petrin na Ekonomski fakulteti že predavala o Toyotinem sistemu 20 ključev in mi ga pomagala vpeljati v Pipistrelu. Mislim, da sem bil potem prvi proizvajalec letal, ki je zasnoval celoten sistem, ne le proizvodnjo, temveč tudi sistem kontrole kakovosti, naročanja in druge procese na Toyotinih 20. ključih. Avtomobilska industrija je namreč zelo vitka - gre za panogo, kjer se bitke dobivajo na peti ali šesti decimalni številki vsakega evra. Z rastjo podjetja sem bil pred dilemo kakšen ERP system implementirati. Bili smo premajhni za velik system kot je SAP, ki ga je uporabljala večina velikih družb, pa tudi premalo tehničnih modulov je imel. Zato sem se odločil za Infor LN, ki je bil prikladnejši za manjša podjetja, čeprav ga uporabljajo tudi velike letalske družbe.

Kako so odločitev sprejeli vaši zaposleni?

Uvedba digitalizacije namreč vedno predstavlja določen glavobol in dodatno obvezo za zaposlene, zlasti ključne uporabnike. Predvsem je potrebno najprej prepričati ljudi, zaposlene, da je to orodje namenjeno njim. Orodje, ki jim bo na dolgi rok prineslo koristi in olajšalo delo. Vedno moraš kot direktor poudarjati, da digitalizacija na začetku gotovo zahteva določen vložek, dolgoročno pa prinaša veliko koristi. Pri tem pa sta ponavadi odločilna dva dejavnika. Prvi je podpora s strani ponudnika storitve, drugi pa fleksibilnost. To pomeni vprašanje možnosti prilagoditve programskih rešitev tvojim konkretnim potrebam. Ponavadi radi rečemo, da je v hierarhiji v podjetju na vrhu direktor, nato nekaj časa ni nikogar, sledi računalniški oddelek in potem spet dolgo ni nikogar. Gre torej za zelo pomemben oddelek, ki lahko pomaga podjetju da poleti, lahko pa predstavlja tudi veliko coklo.

Dandanes v gospodarstvu na trgu vlada izjemna konkurenca. Kako ste se vi spoprijemali s tovrstnimi izzivi? Predvsem, ker ste na številnih področjih orali ledino?

Slovenci imamo številne zelo dobre lastnosti. Na drugi strani pa tudi določene slabosti. Prav gotovo je dojemanje inovativnosti ena od teh. Zdi se mi, da je zadržanost do novosti zapisana v naših genih. Ponavadi se bojimo vsega, kar je novo. Vse kar je drugačno, nam predstavlja stres. Radi živimo v coni nekega udobja. Vsi, ki razmišljamo malce izven teh ustaljenih okvirov, imamo ponavadi v domačem okolju težave z dojemanjem našega ravnanja. Leta 2015 sem tako s strani časnika Večer dobil nagrado za izjavo leta, ko sem izjavil – da Slovenci oprostimo vse, samo uspeha ne. Tudi čez 500 let bo ta izjava za Slovence še vedno aktualna. Pri nas namreč vlada miselnost, da je precej bolje biti del večine, kot “štrleti” iz povprečja. Sam nikoli nisem hodil po ustaljeni poti, ampak sem si vedno tlakoval svojo. Če izziv ni bil nemogoč, me ni pritegnil. Imel sem srečo, da sem znal pritegniti ekipo, ki ji je bilo to izziv in se ni ustrašila, čeprav s takim človekom ni lahko delati. Menim, da ima v podjetju strateg lahko “glavo med oblaki”, vendar mora imeti ob sebi ekipo, ki je z obema nogama trdno na nogah. Meni je na srečo kolektiv zaupal. Čeprav sem imel na videz neuresničljive ideje, smo jih lahko skupaj uresničili.

Električno letalo je bila ena izmed njih. V zvezi s tem s sogovorniki radi delite tudi zanimivo anekdoto?

Ja. V resnici so me ljudje na začetku spraševali, kako dolgi bodo električni kabli, ki bodo našim letalom omogočali letenje. Toda na koncu koncev smo uspeli spremenili miselnost na tem področju. Pomagali smo tudi spremeniti svetovno letalsko zakonodajo da je vključila letala na električni pogon, tako da smo smo po certifikaciji letala na batni pogon leta 1927 v ZDA in letala na reaktivni pogon leta 1953 v Angliji po 60-ih letih postavili tretji mejnik v zgodovini letalstva. Kot prvi v zgodovini smo namreč certificirali letalo na električni pogon brez emisij za prevoz potnikov v javnem prometu. Vse to je dokaz, kaj vse se da doseči z dobro ekipo in če si prepričan, da noben zid ni tako debel, da se ga skupaj z uspešnim moštvom ne bi dalo prebiti. Seveda pa moraš imeti hkrati tudi pravo mero previdnosti, da ne greš preveč čez rob in se ne smeš preveč sekirati če te ljudje dojemajo kot čudnega. Sam sem to pri sebi zgodaj rešil, veliko ljudi pa ima ravno s tem velike težave.

Verjetno ste bili taki že od mladih nog?

Ja, od otroštva. Ko je mama prišla z šolskega roditeljskega sestanka je vedno najprej vprašala - le zakaj ne moreš biti takšen kot vsi drugi? Seveda ni potrebno, da smo vsi taki. Je pa res, da brez ljudi, ki spreminjajo standarde, napredka ni. Vedno se bo sicer našel kdo, ki meni, da ves ta napredek ni potreben in da bi lahko še vedno živeli brez elektrike in modernih izumov. Toda človek je bitje, ki stremi k nekemu udobju, ki pa ga omogoča razvoj tehnologije. Tehnologija bodisi olajša delo bodisi izboljša učinek dela ali pa nam prinese večje udobje. Žal je tudi prevečkrat uporabljena za slabe namene in generira negativne posledice.

Prav gotovo vam ni bilo vedno lahko. Kako ste našli motivacijo za vztrajanje? Predvsem v trenutkih, ko ste naleteli na posebej visoko oviro?

Vselej sem verjel, da moraš, ne glede na to, kaj v življenju počneš, najprej prepričati sebe, šele nato druge. Če želiš biti vodja in drugim ljudem prodajati svojo vizijo, moraš v to vizijo najprej trdno verjeti sam. Pomembno je, kot pravimo, da jim ne prodajaš megle, ki je je dandanes sicer vsak dan več. Sam se po horoskopu oven, v tisti prvinski obliki. Tako v življenju potrebujem vedno veliko izzivov. Imam zelo visoko postavljene cilje, kar pomeni, da ni enostavno delati z mano. Sem kot avto s stalno prižganimi dolgimi lučmi, in se ne oziram na to ali zadaj delujejo zavorne luči ali ne. To mi je vedno dajalo energijo. Vedno sem uspel najti podobne ljudi okrog sebe. Sem eden redkih ljudi na svetu, ki lahko rečejo, da jim bil hobi služba in služba hobi. Besede, o kateri se danes zelo veliko govori, stresa, nikoli nisem občutil v obliki, v kakršni je pogosta. Kljub velikokrat tudi dvajset urnemu delovniku, saj spim samo nekaj ur dnevno. Seveda sem določene stvari doživljal kot neuspeh. Toda ker vem, da je neuspeh del posla, se s tem nisem pretirano obremenjeval. Rekel bi, da so najbližja stvar, ki bi mi lahko povzročala stres misel na pakiranje kovčkov za dopust. Sam namreč ne bi zdržal dolgo časa na plaži pod palmo ali na neki jahti. Najbolj uživam, ko si lahko vzamem nekaj časa za sprehod ali pa za obisk zanimivega podjetja. Če imam možnost spoznati zanimive ljudje v podjetju, ki razvija zanimive rešitve, mi to pomeni veliko več kot vsak dopust. Še posebej uživam takrat, ko lahko, predvsem z mladimi sogovorniki delim svoje izkušnje in jim na ta način prihranim kakšno napačno odločitev.

Nadaljevanje sledi...