Ko sejemska aplikacija ostane brez odgovora

V spletni aplikaciji za dogovarjanje sestankov pošlješ predlog za srečanje. Odgovora ni. Kaj narediš? Če si na sejmu, je razmeroma preprosto. Podjetje ima razstavni prostor, tam je nekdo, s katerim lahko govoriš, in pristopiš. Morda izveš, zakaj odgovora ni bilo. Morda je bilo sporočilo le eno od mnogih. V tistem trenutku je pomembneje, da sta se končno začela pogovarjati.

Kaj se zgodi po prvem srečanju

Oktober in november sta spet polna sejmov, konferenc in drugih dogodkov. Pred pol leta sem v 36. številki Digital Disruptorja pisal o tem, zakaj na dogodkih tako hitro vidiš, ali obstaja interes, in kje se priložnost potem izgubi. Včasih je dovolj že petnajst minut z nekom, s katerim si se pogovarjal že prej. Pravi preizkus pride po dogodku. Če se v dveh ali treh dneh ne oglasiš, lahko hitro postaneš še ena pozabljena vizitka. Zato se mi zdi pomembno, da se pravočasno javiš in narediš, kar si obljubil. Če si obljubil predstavitev, jo pošlji. Če sta se dogovorila za klic, pokliči. Pri prvem sporočilu pomaga, če se navežeš na to, kar si na srečanju izvedel. Bistvo je najprej poslušati, kje jih žuli in kam želijo priti? Iz tega hitro vidiš, kaj jim je vredno poslati. Je pa res, da pogosti ne vedo, da imajo problem, ali ne želijo povedati. Moraš pogovor tako zapeljati, da izveš

Pozneje sem bolj za to, da ostaneš v stiku z občasnim, smiselnim obvestilom. Tako ljudje vedo, kaj delaš in kje te najdejo, ko te potrebujejo. Tudi za klice in e-pošto je prostor, le pravo mero je treba najti.

Kako prideš do pogovora, ko ni odgovora

To je bila ena od sklepnih misli aprilskega članka. Tokrat pišem o koraku pred tem. Kaj narediš, ko ti tehnologija teh vrat sploh ne odpre? Koliko e-sporočil, povabil ali sporočil na LinkedInu dobiš v enem tednu? Sam vem, da se mi včasih kakšno izgubi med drugimi. Ali pa enostavno nimam volje odgovoriti na avtomatsko generirana sporočila. Zakaj bi bilo pri človeku na drugi strani kaj drugače?

Na tokratnem sejmu sem se tudi sam precej pozno lotil pošiljanja povabil. Ko odgovora ni bilo, sem šel do razstavnega prostora. Včasih je bilo sogovorniku bolj nerodno zaradi neodgovorjenega povabila kot meni, ker sem prišel brez dogovora. A po prvih nekaj stavkih to hitro pozabiš. Podobno je, ko na spletni strani podjetja najdeš samo splošni naslov »info@« in od tam ne dobiš odgovora. Na sejmu lahko nekomu v dveh stavkih poveš, zakaj si prišel. Če za tvojo temo skrbi kdo drug, lahko izveš, na koga se obrniti. Bo ta oseba odgovorila? Morda. Imaš pa konkreten razlog, da ji pišeš, in lahko poveš, kdo te je napotil k njej. V tem primeru ti pogovor na sejmu da nekaj, česar prej nisi imel. Ime prave osebe in izhodišče za prvo sporočilo. Ob tem sem se spomnil naslova aprilskega članka.

Sicer pa seznam ljudi, ki sem jih želel srečati, ni bil dolg. Z nekaj znanci sem bil dogovorjen že vnaprej, zato me ti neodgovorjeni predlogi niso preveč skrbeli. Zanimivejše je bilo pri tistih, ki niso imeli svojega razstavnega prostora. Kako jih najdeš med vsemi obiskovalci? Vprašal sem ljudi, ki jih že poznam. Morda kdo pozna osebo, ki jo iščem, ali pa pozna koga, ki naju lahko poveže. In točno tako je bilo. Do nekaterih stikov, ki sem jih iskal v aplikaciji, sem na koncu prišel prek ljudi, katere že poznam.

Kdaj ti sejemska aplikacija prihrani čas

Verjamem, da bi bilo drugače, če bi predloge za sestanke poslal prej. Pomagalo bi tudi boljše spletno orodje. Od sejemske aplikacije pričakujem, da lahko hitro najdem prave ljudi, jim povem, zakaj bi se rad srečal, in z njimi brez dolgega dopisovanja uskladim termin. Ko to deluje, mi prihrani čas in se na sejem odpravim z nekaj dogovorjenimi sestanki. Če udeleženci aplikacije ne uporabljajo ali povabila v njej zlahka spregledajo, pa je vredno pogledati, koliko sestankov je orodje dejansko pomagalo dogovoriti. Še posebej, če je organizator vanj vložil kar nekaj denarja.

Sam sem zagovornik osebnih srečanj. Ko sediš z nekom za isto mizo, lažje razumeš, kaj ga v resnici zanima in pri čem ima še pomisleke. Včasih šele ob kakšnem vprašanju ugotoviš, da si njegovo sporočilo razumel drugače, kot je bilo mišljeno. Seveda za vse te pogovore ni časa. Digitalna orodja nam pomagajo, da se prej najdemo, uskladimo termin in pozneje nadaljujemo pogovor tudi takrat, ko smo vsak na svojem koncu.

Ko en obisk ni dovolj

Kako veliko težo ima osebna prisotnost, sem pred nekaj meseci znova videl pri pogovorih o morebitnem poslu v eni od arabskih držav. 

V Evropi in čez lužo sem vajen, da lahko po prvem sestanku veliko dorečemo na daljavo. Tokrat sem odšel na obisk in se vrnil z občutkom, da se bo zadeva premaknila.

 Sprva smo bili še v stiku prek spleta, potem pa so pogovori postajali vse redkejši. Ob tistem obisku sem videl, da obstaja interes. Po vrnitvi pa sem ugotovil, koliko dela je še pred nami, da iz tega nastane posel.

 Po mojih izkušnjah je pri takem sodelovanju pogosto treba priti še drugič ali tretjič, da se bolje spoznamo in da pogovori dobijo zagon. 

Tudi če se prvič srečamo na sejmu, bo naslednji obisk pri njih morda pomembnejši od vseh sporočil, ki si jih izmenjamo vmes.

Lani sem na istem sejmu spoznal človeka, s katerim sva se hitro ujela.

Malo sva se pogovarjala, veliko hecala in od takrat sva bila komaj kaj v stiku. Ko sva se letos zagledala, sva se takoj začela smejati, se objela in nadaljevala tam, kjer sva lani ostala. 

Spet je bilo več heca kot govora o poslu. Ne vem, ali bova kdaj poslovala. Morda bo nekoč čisto spontano prišlo do tega. Morda me bo predstavil komu, s katerim bi lahko sodeloval, ali pa bom jaz koga predstavil njemu. 

Prav v tem je čar takih srečanj. Prideš na sejem z nekaj dogovorjenimi sestanki, potem pa po naključju spoznaš nekoga, s katerim se leto pozneje pogovarjaš, kot da sta se nazadnje videla včeraj.

Od prvega stika do zaupanja

Osebna srečanja ostajajo bistvo posla. Ko se s človekom pogovoriš v živo, ga lažje spoznaš, razumeš, kaj potrebuje, in začneš graditi zaupanje. Digitalna orodja ti pomagajo vzpostaviti prvi stik in po srečanju nadaljevati pogovor. Če pa povabilo obvisi v aplikaciji ali sporočilo ostane brez odgovora, poišči drugo pot do človeka. Včasih je dovolj, da stopiš do njegovega razstavnega prostora ali prosiš skupnega znanca, da vaju predstavi.