Nepovezani – a povezani

V tem članku ne bo govora o druženjih, kjer je veliko hrupa in kamor greš zato, da se pokažeš. Niti o tistih, kjer je ves čas treba nekaj početi, govoriti, načrtovati. Želim pisati o tistih srečanjih, kjer tišina pove več. Kjer pogledi zamenjajo besede. Ker mene ne zanima, kako je kdo oblečen ali kakšna je hrana. Mene zanima, ko ljudje govorijo z očmi in z energijo. Ko tišina pove vse. Ko je dovolj, da samo si. Brez potrebe, da razlagaš, kdo si, kaj počneš in zakaj si prišel. Samo – "Kako si?" Tako zares. Brez pričakovanega odgovora "Super,pa ti?". Brez izmenjave vizitk in skeniranja profilov ali NFC pametnih kartic. Kjer postane prisotnost najlepša oblika komunikacije.

Na zadnji terapiji, ki sem jo vodila, se mi je zgodilo nekaj, kar me še vedno greje v prsih. Prišla je k meni tiha ženska, skoraj neopazna ves čas. Pogledala me je malo sramežljivo in vprašala: "Te lahko objamem?" In ko sva se objeli, mi je zašepetala: "Drugače se ne objemam. A zdaj ... zdaj čutim, da lahko." In potem so pritekle solze. Njene, pa tudi moje. In vse je bilo jasno. Ni bilo potrebe po več besedah. Takrat sem se spomnila – kako močno je, ko se srečamo točno taki, kot smo. Brez pričakovanj. Brez pritiska. Ko nas ne povezuje dolžnost, temveč občutek.

In ja, sem "introvertka". Čeprav mi, iskreno, ljudje tega pogosto ne verjamejo. Ena klientka mi je celo rekla: »Ti? Nikoli ne bi rekla, ne deluješ tako.« In jo razumem. Ko sem v svojem svetu, v gozdu, v naravi – postanem glavna junakinja. Vključim se z vsem svojim bitjem. Ker takrat sem jaz jaz. Brez filtrov. In moj mož bi zdaj dodal: »In, ko si na zabavi s 'svojimi ljudmi', si najglasnejša!« Res je. S pravimi ljudmi se vse vklopi. Srce, nasmeh in plesni čevlji.

Ko že omenjam moža – on je moje nasprotje. Odprt, zgovoren, šarmanten in spreten govorec, ki uživa v družbi in brez truda naveže stik s komerkoli. On je kot sonce, ki takoj ogreje. Jaz sem bolj mesečina – tiha, a prisotna. In potrebujem čas, da se pokažem.

Ker smo res družabna bitja. A ne tako, kot nas učijo reklame ali kot si to predstavljajo družbena omrežja. Niti ne tako, kot to počnejo številni poslovni dogodki. Niso vsi stiki hranljivi. Sodobni svet nam daje ogromno, tehnologija povezuje v trenutku čez oceane – a ne more nadomestiti tistega občutka, ko z nekom molčiš – in veš, da je vse povedano.

Imela sem priložnost biti na različnih izobraževanjih in konferencah – a tiste v naravi so nekaj čisto drugega in spremenijo celotno dinamiko. Tudi sama to vidim, ko organiziram team buildinge – narava opravi polovico dela. V naravi ljudje zadihajo. V naravi se ego malo umakne in kar naenkrat se smejiš z očmi.Komunikacija postane mehkejša, ljudje postanejo bolj resnični. Jaz pa? Končno se počutim kot doma.

Zato toplo priporočam, da naslednjič, ko načrtujete kakšno druženje, razmislite o tem, da ga preselite ven – v gozd, na travnik, ob jezero. Na kraj, ki diha s teboj, ne proti tebi. Samo narava in ljudje. Narava pozna svoje delo. Poveže te bolje kot katerakoli aplikacija.

In za konec, en majhen nasvet:
Če si tudi ti introvert – ne misli, da nisi za »skupinske« stvari. Samo še nisi našel svojega gozda. Svoje skupine. Tiste, kjer tišina ne boli. Kjer pogled pove: »Razumem te.« Kjer ti se ni potrebno spreminjati, da bi pripadal.

Kajti, ko damo naravi priložnost – nam narava povrne z nečim neprecenljivim. S povezanostjo. Tisto pravo. Ki je ne natisneš na vizitko, a ostane dolgo, dolgo v srcu.