Vse najboljše meni

Pa sem spet leto starejši - prav na današnji dan. Kot otrok in v mladosti sem se tega dne veselil. Kasneje pa je to navdušenje nekoliko uplahnilo. Saj veste, zakaj bi se veselil - saj sem spet za leto dni starejši. :)

Ko je Milka predstavljala praznik

Sem še otrok Jugoslavije in tistega časa. Nismo imeli kaj dosti. Ko si dobil Milko in Coca-Colo je bil to že pravi praznik. Spomnim se, da sem pri osmih letih za rojstni dan dobil nogometne kopačke. Uaaaua. Noro veselje. Spomnim se da je bil vikend. Zjutraj sem se zbudil, šibal v spalnico in tam me je čakalo darilo. Ravno sem začel igrati nogomet. Redko kdo je imel kopačke, a jaz sem jih dobil. Danes je to takorekoč samumevno. Samo da bi se naši otroci ukvarjali s športom in ne viseli na telefonih. Vse mora biti na voljo takoj.

A to je svet v katerega drvimo. Digitalizacija nam res daje veliko dobrega, a žal tudi marsikaj slabega. Ok, več je dobrega kot slabega, to že lahko priznamo. Težko pa grem mimo občutka, da bi bilo slabega lahko še manj, če bi kot družba zoreli hitreje...Ampak to so že druge tematike, kamor ne želim, saj imam danes rojstni dan :)

Na ta dan ali okoli tega dne, pogosto naredim refleksijo svojega življenja. Pogosteje kot ob Novem letu, ko si vsi postavljamo cilje in obljube. Fitnesi so polni, na krožnikih so juhice in solate, ipd. Na moj dan oz. okoli tega dne sem sprejel že marsikatero odločitev. Tudi tokrat je tako.

Za prijatelje si je treba čas vzet

Verjamem, da večino nas. In tu se postavi vprašanje: Koliko takšnih druženj sploh še imamo? Svet se vrti vedno hitreje. Digitalizacija nam omogoča marsikaj, a pristnosti je pogosto manj. Že davno je Andrej Šifrer napisal pesem "Za prijatelje si je treba čas vzet" - pa si ga? Jaz si ga ne. Splet dogodkov zadnjih nekaj let je precej premešal karte mojega življenja, zato si tudi vzamem premalo časa zase. Za prijatelje. Za tiste pristne prijatelje, kjer se počutim toplo, sprejeto in zaželjeno. In ja, del krivde nosim sam. Če si želiš druženja, moraš tudi sam koga poklicati. Ne moreš vedno čakati, da bodo drugi tebe. Povabijo enkrat, dvakrat, trikrat... potem pa več ne. In imajo prav.

Ni stvar v tem, da si ne bi želel. Le prevečkrat se zalotim, da govorim: "samo še to dokončam... pa še to... pa še to..." In tako pride večer in z njim utrujenost. Nisem pa več v letih, ko ni bilo skrbi, razen kakšen izpit na fakulteti in smo zlahka preživeli tudi več ČEDELJ (ne dolgo nazaj sem se smejal, ko sem slišal kaj to pomeni - fešta od četrtka zvečer do nedelje čez dan :)

Včasih se je bilo dogovoriti za druženje precej težje. Svet ni bil tako povezan, kot je danes. Tako rekoč vsak kontakt je le en klik stran. Primer iz otroštva, ki se ga gotovo spomnite vsi moje generacije in starejši: Če sem želel slišati kakšno punco, sem moral klical na stacionarni telefon (ne, mobilnih telefonov takrat še ni bilo) in biti v pripravljenosti. V primeru, če se bo oglasil oče sem včasih hitro prekinil ali pa pa v strahu vprašal: "Ali je XXX doma". Enako je bilo preko domofona spodaj pred blokom. Danes imamo številne možnosti vzpostavitve kontakta. Za rojstne dneve čestitke "dežujejo". Koliko pa je klicev? Tistih pravih, pristnih. Tega danes nismo več navajeni. Raje pišemo na zid Facebooka, kot da pokličemo. Tudi jaz prevečkrat raje napišem voščilo na Facebook, kot da bi poklical. In to ni prav.

Digitalizacija... Ja, je potrebna in sem velik zagovornik le te. Nekje nekaj da, drugje vzame. A še vedno verjamem, da precej več daje, kot vzame.

Moja letošnja refleksija zato ostaja v duhu Šifrerjeve misli:
"Za prijatelje si je treba čas vzet."

In dodajam še svojo:
"...in tudi zase."