Ko dovolj boli, naredimo spremembo

Stavek, ki ste ga že velikokrat slišali. In je še kako resničen. In velja za popolnoma vsa področja. Če ne narediš spremembe, ko zaboli in zamahneš z roko »saj ni nič«, bo bolelo vedno bolj, dokler ne postane neznosno, a takrat je lahko že prepozno.

Verjamem, da vas je velika večina ob tem pomislila na zdravje ali osebne odnose, redko kdo pa je takoj pomislil na posel in inovacije.
Pa bi morda moral.

Tako hitro, kot si sledijo inovacije, je danes že kar težko verjeti, s kakšno hitrostjo vse skupaj napreduje. Včasih imamo občutek, da komaj sledimo, pa čeprav smo še včeraj mislili, da imamo stvari pod nadzorom.

Krize kot pospeševalec razvoja

Res je, da živimo v času, ko je svet precej nepredvidljiv. Razlogi niso novi – človek in njegov pohlep sta že dolgo stalnica. V uničevanju smo odločni, a dokler bomo še boljši v ustvarjanju, razvoju in iskanju rešitev, bo civilizacija nadaljevala svojo pot.
In ravno tukaj je zanimiv preobrat – v mirnih časih se spremembam pogosto upiramo zaradi udobja, ko pa nas okoliščine stisnejo v kot, inovacije, ki bi sicer potrebovale desetletja, uvedemo v nekaj mesecih.

Če pogledamo nazaj, vidimo, da to ni nič novega, samo primeri se skozi čas spreminjajo.

Internet ni nastal kot udobna inovacija, ampak kot vojaški projekt v času hladne vojne. ARPANET je bil odgovor na zelo konkretno potrebo – kako zagotoviti komunikacijo, ki deluje tudi v primeru napada. Danes pa brez tega praktično ne obstaja noben posel.

GPS, ki ga uporabljamo vsak dan, ni bil razvit za navigacijo turistov, ampak za vojaško natančnost. Danes brez njega ne obstaja logistika, dostava, mobilnost.

Po finančni krizi leta 2008, ko je zaupanje v banke padlo na minimum, so začele nastajati alternative. Fintech, digitalna plačila, nove platforme. V tistem času se niso razvijale zato, ker bi bilo to “zanimivo”, ampak zato, ker je sistem pokazal razpoke.

In če pogledamo še bolj konkretno – ravno v času te krize sta začela rasti Airbnb, Stripe, Uber, WhatsApp... V obdobju, ko so ljudje izgubljali službe in iskali dodatne vire prihodka, sta nastala modela, ki sta danes spremenila celotni industriji.

In potem Covid. Mislim, da tukaj ni treba veliko razlagati. V nekaj mesecih smo naredili preskok, ki bi sicer trajal leta. Online sestanki, delo na daljavo, digitalni procesi. Stvari, ki so bile še nedavno »v planu«, so postale nuja čez noč.

Ko teorija postane realnost

Takšnih primerov je bilo čez zgodovino veliko in še jih bo.
Vzorec pa ostaja isti – razvoj ne pride, ko je vse stabilno, ampak takrat, ko stabilnosti ni več.

Izhajal bom tudi iz sebe.Ne drznim se postaviti ob bok vsemu omenjenemu, saj razlogi niso bili niti približno tako dramatični, uspešnost pa tudi ni na tem nivoju kot omenjene rešitve. Je pa vseeno obstajala potreba, ki je bila dovolj močna, da nas je premaknila.

Pred približno desetimi leti smo na podlagi izkušenj v industriji dogodkov opazili, da ni prave transparentnosti pri »reguliranih konferencah« – to so dogodki, kjer morajo določeni poklici potrjevati svojo prisotnost (medicina, šolstvo, trenerji …). Sistem je temeljil na osnovnih principih, ki so v praksi hitro pokazali svoje omejitve.

Zato smo razvili rešitev za spremljanje prehodov. Pred tem so nam potrjevali da super, ko bi morali začeti uporabljati, pa smo ugotovili, da jim to dejansko ni problem, saj imajo potrdila že v naprej natisnjena, gospoda doktorja pa ne bodo motili, ko v Portorožu pije kavico na soncu s pogledom na morje, med tem, ko je v Ljubljani megla.

Iz trga smo kmalu dobili novo vprašanje: kaj pa v primeru večjega števila ljudi? Ali res mislite, da bomo vsakega posebej skenirali, ko gre noter in ven, vsakič? Pomislek je bil popolnoma upravičen.Takrat smo se morali odločiti, ali bomo vztrajali pri obstoječi rešitvi ali pa naredili korak naprej. Odločili smo se za drugo. Razvili smo RFID UHF portale, ki samodejno zaznajo prehode udeležencev, brez potrebe po ročnem skeniranju. Za to inovacijo smo prejeli tudi sredstva EU (SME Horizon Phase 1).

Ko smo rešitev končno razvili, jo validirali in celo bili najeti za podporo konference v ZDA, se je zdelo, da smo na pravi poti. Pol leta kasneje je prišel Covid. In vse se je zaprlo. Industrija, za katero smo razvijali rešitev, je praktično obstala, mi pa smo bili v fazi, ko smo ravno zaključili razvoj.
To je bil trenutek, ko si moral zelo hitro razmisliti, kaj sploh delaš in kam greš naprej.

Od problema do novega modela

Naslednja zgodba je nastala iz tega razmisleka. Rešitev za darilne kartice za nakupovalna središča, kjer gre za zaprto finančno shemo – torej da denar ostaja znotraj sistema in ne odteka bankam ali procesorjem, hkrati pa lahko uporabnik vrednost na kartici porablja pri več različnih ponudnikih in je lastnik številnih podatkov, katera vsak malo napredni marketingar s pridom uporabi.

Na prvi pogled preprosta ideja, v praksi pa precej kompleksna, ker zahteva stabilnost in varnost sistema, povezovanje različnih deležnikov, razumevanje uporabnika in predvsem pa transparentnost in zaupanje.

Če pogledam nazaj, razvoj nikoli ni šel v smeri, ki bi jo lahko natančno načrtovali.
Vedno je šel v smeri potrebe.

Če sem čisto iskren, nikoli nismo začeli z idejo, da bomo gradili platforme ali ekosisteme.
Začeli smo, ker nas je nekaj motilo, oziroma je manjkalo in ker smo imeli občutek, da se da stvari narediti bolje.

Sprememba ni vprašanje »če« ampak »kdaj«

In zanimivo je, da se skozi celoten proces vedno znova ponavlja isti vzorec. Ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Ko nekaj ne deluje, te prisili, da razmišljaš širše. In ko bi lahko odnehal, se ravno takrat pojavi nova priložnost.

Ne zato, ker bi bilo vse idealno, ampak ker pogosto ni druge izbire.

Danes, ko svet ponovno vstopa v obdobje negotovosti in se odpirajo vprašanja stabilnosti, trgov, energije in prihodnosti, večina išče načine, kako ohraniti obstoječe stanje in zmanjšati tveganja.

A strah je največji sovražnik, pogosto pa ima le velike oči, notri pa ga nič ni. Tako tudi mi gledamo naprej in pripravljamo novosti, dopolnitve in širitev. Postopoma, brez velikih napovedi. Ne kot en velik preskok, ampak kot logično nadaljevanje vsega, kar smo gradili do zdaj. Kot dopolnitev.

Ne moremo vplivati na globalne dogodke. Lahko pa vplivamo na to, kako se nanje odzovemo. In to velja za vse. Lahko čakamo, da nas okoliščine prisilijo v spremembo, ali pa jo naredimo pravočasno. Zgodovina nas uči, da sprememba vedno pride. Vprašanje je samo, ali jo vodimo ali pa nas dohiti.