Kdaj bomo davke plačevali z enim samim klikom?

Od papirnih obrazcev do mobilnih aplikacij in klepetalnih robotov – slovenski Furs se pod taktirko digitalizacije hitro spreminja. O tem, kako tehnologija razbremenjuje podjetnike, zakaj birokracijo nadomešča svetovalna vloga in kateri so naslednji mejniki na poti do uporabe umetne inteligence, smo se pogovarjali s Petrom Jenkom, namestnikom generalnega direktorja FURSa.

FURS je v zadnjih letih prehodil dolgo pot od papirnih obrazcev do portala e-Davki, ki ga danes uporablja praktično vsak podjetnik. Če bi morali izpostaviti tri ključne novosti na področju digitalizacije, na katere ste na Fursu najbolj ponosni, katere bi to bile? Kateri projekt je po vašem mnenju naredil največji preskok v smeri "uporabniku prijazne uprave"?

Drži, razvoj elektronskega davčnega poslovanja je res neverjetno hiter. Danes je preko e-Davkov mogoče vložiti že okoli 160 različnih obrazcev, kar na letnem nivoju rezultira v skoraj sedem milijonov dokumentih, ki so oddani elektronsko. Predvsem pri fizičnih osebah je prišlo do izredno hitrega on-boardinga na e-Davke, k temu je veliko pripomogla mobilna aplikacija. Seveda pa ljudje brez relativno dobre uporabniške izkušnje ne bi tako hitro posvojili e-poslovanja z državo – marsikaj še ni idealno, vendar pomanjkljivosti se zavedamo in jih poskušamo odpravljati. Tudi na izhodni strani je podobno, lani je bilo elektronsko vročenih že preko dva in pol milijona dokumentov.

Posameznih projektov pa je veliko, pogosto smo vključeni tudi v naloge, ki niso izključno davčne narave – spomnimo se turističnih bonov, digitalnih bonov, raznih izplačil v kovid času, predujmov za poplavljence, vračanja kovid glob, tega je še precej. Razlog je v dodelanem in utečenem razvojnem procesu, kar omogoča, da neko novo funkcionalnost dostavimo relativno hitro. Menim, da je prav mobilna aplikacija tista, s katero smo pri fizičnih osebah naredili velik preskok.

Ob tem je pomembna tudi dobro organizirana uporabniška podpora, tako iz tehničnega kot tudi vsebinskega vidika. V tem kontekstu moram omeniti še našega klepetalnega robotka – ta je od uvedbe maja lani, opravil že preko 200.000 pogovorov, v katerih je bilo podanih okoli 800.000 odgovorov. Vsakomur priporočam, da ga preizkusi. Za njegovo uvedbo je FURS prejel nagrado Premik naprej, s strani Fakultete za upravo, UL. V načrtu za letošnje leto je tudi uvedba voice-bota, ki bo razbremenil predvsem sodelavce v naših klicnih centrih.

Podjetniki si želijo čim manj administrativnih opravkov z bankami in sklici. Trenutno je treba vsak mesec paziti na več različnih postavk, kar pomeni več transakcij in več stroškov s provizijami. Ali načrtujete uvedbo sistema, kjer bi podjetnik lahko nakazal enoten skupen znesek, vaš sistem pa bi ga samodejno razporedil na ustrezne konte? Morda razmišljate tudi o možnosti, da bi bilo mogoče za manjše, fiksne terjatve (npr. določene prispevke) uvesti možnost plačila za pol leta ali celo leto vnaprej? S tem bi podjetnikom prihranili stroške bančnih provizij in čas, Fursu pa zmanjšali število mesečnih usklajevanj majhnih zneskov.

Trenutno sta že na voljo dve storitvi, ki podjetnikom omogočata enostavnejše in hitrejše plačevanje obveznosti. Prva je e-račun za plačilo obveznih dajatev, s katerim se z enim plačilom plačajo vse obveznosti, obračunane z različnimi obračuni davka, ki so oddani isti dan, zapadejo v plačilo istočasno in so prihodek različnih blagajn javnega financiranja (npr. prispevki za socialno varnost). Tako se lahko poravnajo tudi obveznosti, določene z obračunom prispevkov za socialno varnost, oddanim v tekočem mesecu, obveznosti iz naslova akontacije dohodnine in dohodnine od opravljanja dejavnosti ter druge obveznosti, če zapadejo v plačilo isti dan. E-račun vsebuje vse podatke za plačilo, zato dodatni vnosi niso potrebni, hkrati pa se zmanjša tveganje za napake. E-račune lahko zavezanci prejemajo v spletne ali mobilne banke (po prejemu e-računa smo še potrdijo plačilni nalog), na platformi bizBox, v mobilni aplikaciji mBills ali na elektronski naslov (e-račun vključuje tudi izpolnjen UPN s QR kodo za plačilo, kar pomeni, da zavezanec samo še slika QR kodo in potrdi plačilo v svoji mobilni banki). Lani je bilo plačanih okoli 100.000 e-računov, v skupni višini preko 650 mio evrov. Več o plačilu obveznih dajatev z e-računom: https://www.fu.gov.si/poslovni_dogodki_podjetja/placam_z_e_racunom/

Druga možnost je spletno plačilo iz eDavkov (omogočeno tako v portalu kot mobilni aplikaciji). Tudi z njim je možno plačati dajatve, ki so prihodek različnih blagajn javnega financiranja. Spletno plačilo se lahko izvede na način, da zavezanec izbere obveznosti, ki jih želi plačati iz pregleda odprtih postavk (eKarticaO) oz. v primeru obračuna prispevkov za socialno varnost pa tudi iz vpogleda v obračun. V eDavkih se lahko plača bodisi s kartičnim plačilom (MasterCard, Visa, Maestro, Discover in Diners club), bodisi z mobilnim plačilom (Flik, mBills in VALÚ) ali pa preko spletne banke (Bank@net). Obseg plačil se hitro povečuje, v letu 2025 je bilo izvedenih skoraj 270.000 tovrstnih plačil, kar je 70 % več, kot leto prej.

Obe obstoječi rešitvi že zdaj omogočata združevanje obveznosti v eno plačilo, zmanjšujeta število transakcij ter podjetnikom pomenita pomembno razbremenitev pri administrativnih opravilih. Pri realizaciji možnosti plačevanja vnaprej npr. za pol leta, pa imamo še nekaj izzivov pri evidentiranju bremenitev za vnaprej, saj nas veže določba Zakona o davčnem postopku, da preplačila vrnemo v 30 dneh, če terjatve ne obstajajo. Verjamem pa, da bomo tudi takšno možnost v prihodnosti zagotovili.

Kako digitalizacija spreminja notranjo strukturo Fursa? Se je zaradi avtomatizacije procesov število zaposlenih na določenih enotah zmanjšalo oziroma ali so se njihove naloge preoblikovale v bolj svetovalno in pomočniško vlogo, namesto zgolj birokratske?

Seveda se dogajajo spremembe. V zadnjem obdobju se tudi na davčnem delu znotraj finančne uprave pospešeno uvajajo t.i. kompetenčni centri za posamezna vsebinska področja. To pomeni, da se določene naloge ne izvajajo več na vseh finančnih uradih (FURS ima sicer 15 področnih finančnih uradov in posebni finančni urad za banke, zavarovalnice, velike zavezance), ampak praviloma na enem uradu za celotno Slovenijo.

S tem se znanja specializirajo, poenoti se praksa, lažja je koordinacija dela, posledično je potrebno za enako količino dela manjše število uslužbencev. Samo v zadnjih dveh letih je bilo na ta način preoblikovano delo na področju davka na dediščine, dohodnine od kapitalskih dobičkov, davčnega rezidentstva, davčnih ugodnosti za odpravo dvojnega obdavčevanja, kmetijske odmere, dohodnine od obresti in dividend, obravnave statusnih preoblikovanj, nekaterih procesov na področju DDV, obravnavi kaznivih ravnanj, odmere davka na motorna vozila, dohodnine od najema, itd.

Pri teh spremembah gre za proces, ki se ne zgodi čez noč, spremembe je smiselno načrtovati vsaj na srednji rok. Starostna struktura naših sodelavcev pri tem pomaga, da se spremembe zgodijo na bolj naraven način. Po drugi strani nam te spremembe omogočajo, da kadrovsko krepimo zasedbo na procesih, ki nosijo večja tveganja oziroma na vrstah dajatev, ki prispevajo največji delež v blagajne javnega financiranja. Moramo se zavedati, da zgolj pet dajatev (dohodnina, davek od dohodkov pravnih oseb, prispevki za socialno varnost, DDV in trošarine), predstavlja krepko preko 90 odstotkov vseh zbranih dajatev.

Vsekakor želimo krepiti nadzorno funkcijo finančne uprave, kjer je še potreben človeški prispevek, relativno enostavna in ponavljajoča se opravila pa prepustiti programski podpori oziroma nadaljnji digitalizaciji.

Digitalni sistemi zelo oplajšajo delovne procese, vendar so hkrati tudi neizprosni – algoritem namreč ne vidi razlike med nekom, ki je pozabil oddati obrazec zaradi bolezni, in nekom, ki namerno prikriva podatke. Obstaja strah, da so "mali" podjetniki hitreje pod udarom avtomatiziranih sankcij kot tisti veliki?

V tem ne vidim velike težave. Dobro zasnovana pravila morajo takšne primere prepoznati in razločiti. Tudi na tem področju uvajamo spremembe in sicer opuščamo algoritme, ki so vezani na gola dejstva (npr. zamuda, popravek obračuna, uveljavljanje neke olajšave...) ter uvajamo algoritme, vezane na določeno tveganje. V procesu priprave algoritmov za obravnavo nekega davčnega tveganja je praviloma vključenih veliko pravil, iz katerih se tveganje izračuna, pomembno utež pa mora vedno imeti velikost zavezanca oziroma znesek dajatev, ki jih plačuje.

Prizadevamo si tudi za avtomatizacijo odzivov oziroma komunikacije pri opravljanju nadzora. Tukaj nosijo veliko vlogo davčni posredniki (računovodje, svetovalci...), ki so pogosto naš prvi kontakt z zavezancem. Menim pa, da je smiselno vzdrževati določeno raven stika (nadzora) pri zavezancih vseh velikosti in sektorjev, brez percepcije prisotnosti nadzora lahko namreč stvari hitro spolzijo iz rok.

Percepcija, da se finančna uprava v večji meri ukvarja z malimi, kot z velikimi zavezanci pa je pogosta, vendar napačna. Gre za enostavno posledico dejstva, da je malih zavezancev bistveno več, kot velikih. Podatki o opravljenih nadzorih pa kažejo, da je bistveno večji delež nadzorov opravljenih pri večjih zavezancih.

V Estoniji država podjetniku proaktivno ponudi rešitve. Pri nas smo to že videli pri informativnih izračunih dohodnine za fizične osebe? Bodo tudi podjetniki v prihodnosti deleženi podobne obravnave? Se pravi, da bi FURS na podlagi e-računov in drugih digitalnih virov sam pripravil predizpolnjen obračun DDV ali drugih dajatev, ki bi ga podjetnik le še potrdil z enim klikom?

Naj spomnim, da je bil institut predizpolnjenega obračuna DDV v Sloveniji uveden lani poleti, hkrati z obveznostjo predlaganja DDV evidenc. Predpostavka za preizpolnjevanje so namreč dobri podatki, s katerimi lahko napolnimo obračun. Funkcionalnost je uporabna predvsem za manjše zavezance, ki za sestavo evidenc uporabljajo aplikacijo Miniblagajna – le to brezplačno zagotavlja finančna uprava. Trenutno se delež DDV obračunov, ki so oddani na podlagi predizpolnitve, giblje med 10 in 12 %, kar pomeni, da je za posamezno obdobje na takšen način oddanih med 6.000 in 7.500 obračunov.

Podobno je na področju davka od dohodka pravnih oseb, kjer obračun vsebuje vrsto postavk, za katere ni tretjega poročevalca. Vprašati pa se moramo, ali res potrebujemo preko 150 postavk na obračunu DDPO, v primerjavi z DDV obračunom, ki vsebuje le okoli 40 postavk. Mimogrede, na letni ravni je zbranega 1,7 milijarde evrov DDPO-ja in 5,5 milijarde DDV-ja. Skratka, najprej bi bilo smiselno poenostaviti poročanje, nato zagotoviti dobre podatke s strani tretjih oseb šele nato pride na vrsto predizpolnjevanje obračunov.

Priložnosti vsekakor prinaša pospešena digitalizacija v poslovnem svetu. Tako se z letom 2028 uvaja obvezna izmenjava e-računov med poslovnimi subjekti, žal zaenkrat še brez poročanja davčnemu organu, kar je sicer standard pri uvajanju obveznih B2B e-računov. Menim namreč, da je treba izkoristiti vsako priložnost za približevanje davčnih procesov poslovnim dogodkom, ki so sestavni del predmeta obdavčevanja.

Pri davkih fizičnih oseb pa menim, da bi morali čim prej pustiti za seboj koncept davčnih napovedi in začeti uvajati sestavljanje davčnih obračunov, ali pa vsaj informativnih izračunov, podobno kot pri dohodnini.

Kako vidite vlogo umetne inteligence v slovenski javni upravi in kateri so po vašem mnenju ključni mejniki, ki nas še čakajo na tem področju?

Omenil sem že uporabo klepetalnega robotka, ki dnevno poda preko 3.000 odgovorov. Virtualni pomočniki so le del storitev, podprtih z umetno inteligenco, ki bodo aktualna za javni sektor. V prihodnosti ne bo šlo le za inteligentne agente za pomoč uslužbencem pri pripravi dokumentov v konkretnih primerih – po mojem mnenju bo pravi preskok dosežen z integracijo AI v zaledne sisteme, preko katerih se upravljajo poslovni procesi javnega sektorja. Razvoj na tem področju je resnično bliskovit, nas pa čaka še nekaj izzivov, saj konkretnih usmeritev za uporabo AI v javnem sektorju še ni.