Digitalizacija v službi ljudi:
Intervju z ministrico za digitalno preobrazbo

Ali lahko tehnologija državo naredi bolj človeško? Z ministrico za digitalno preobrazbo smo spregovorili o tem, zakaj digitalizacija ni le vprašanje IT-oddelkov, temveč predvsem vprašanje poguma vodij in zaupanja državljanov. Od sistema SKRINJA, ki ureja državne podatke, do umetne inteligence, ki birokracijo spreminja v nevidno podporo – raziskujemo pot Slovenije do leta 2030. Preberite, kako bo evropska digitalna denarnica spremenila naš vsakdan in kdaj lahko pri nas pričakujemo e-volitve?

Kako sami doživljate digitalizacijo? Kako bi jo opisali nekomu, ki meni, da to morda ni nujno potrebna tehnologija?

Digitalizacijo v osebnem življenju doživljam kot pomemben del časa, v katerem živimo. Že od nekdaj so me zanimale napredne tehnologije, predvsem z vidika tega, kako lahko izboljšajo procese, avtomatizirajo upravne postopke, zmanjšajo število napak, znižajo stroške ter prihranijo čas ljudem in javnim uslužbencem ter jim olajšajo delo. V svoji karieri sem sodelovala pri več projektih uvajanja IT-rešitev, pri čemer sem si vedno prizadevala, da tehnologija ne ostane abstrakten koncept, temveč postane praktično orodje, ki sisteme naredi bolj učinkovite in prijazne do uporabnikov.

Hkrati pa sem kot pravnica in kot dolgoletna uslužbenka javnega sektorja, kjer sem veliko delala z ljudmi, zelo pozorna na to, kaj tehnologija pomeni v praksi – za posameznika in za njegovo vsakodnevno izkušnjo z državo.

Ravno ta kombinacija me spremlja tudi danes: razumevanje in zaupanje v potencial tehnologije, a hkrati jasno zavedanje, da digitalne rešitve niso same sebi namen. Če niso razumljive, dostopne in pravične, lahko hitro ustvarijo nove ovire ali celo izključenost. Zato mi je pomembno, da digitalizacija ostaja človeška, vključujoča in v službi ljudi – danes, v dobi umetne inteligence, še toliko bolj.

Spomnim se projekta, kjer je bila rešitev tehnično odlična, a je sprva naletela na odpor, ker je nismo dovolj dobro približali ljudem. Ko smo se začeli pogovarjati o njihovih vsakodnevnih izzivih in jih vključili v iskanje rešitev, se je odnos povsem spremenil. Od takrat vem, da je digitalizacija vedno najprej ljudje in dobra komunikacija – šele nato tehnologija.

Pri našem delu opažamo, da na področju uvajanja digitalizacije ni največji izziv pomankanje pravih orodij in znanja, temveč interes vpletenih. Povedano drugače. Ključni ljudje pogosto niso pripravljeni storiti koraka naprej, temveč vztrajajo pri ustaljenih vzorcih dela. Se s podobnimi izzivi srečujete tudi na državni ravni?

Da, s tem izzivom se tudi na državni ravni srečujemo pogosto. Danes je pogosto problem digitalne preobrazbe pripravljenost ljudi – predvsem vodij – na spremembe. Ustaljeni načini dela so pogosto udobni, a hkrati zavirajo razvoj.

Ključno je razumeti, da uvajanje tehnoloških sprememb ni naloga IT oddelkov. IT lahko zagotovi podporo in rešitve, odgovornost za digitalno preobrazbo pa nosi vodstvo. Gre za vodstveni, ne tehnični izziv. Če vodje digitalizacijo razumejo kot stranski projekt ali jo prepuščajo drugim, do resničnih premikov ne pride.

Na državni ravni to poskušamo presegati z jasnimi pričakovanji do vodij, z odgovornostjo za rezultate ter z vključevanjem zaposlenih v spremembe. Ob tem je pomembno tudi, da država daje zgled – s poenostavljanjem postopkov, odpravljanjem administrativnih ovir in usmerjenostjo v uporabnika.

Kot država bomo pri tem uspešnejši, če bomo imeli več poguma za spremembe, manj tolerance do statusa quo in jasno zavedanje, da se digitalna preobrazba začne pri odločitvi vodstva, da želi delati drugače – učinkoviteje in v korist ljudi.

Ko v našem podjetju pomagamo partnerjem na področju digitalizacije, vedno najprej predlagamo vzpostavitev enotnega podatkovnega skladišče, kamor se stekajo vsi podatki. Kje smo na poti do enotnega podatkovnega vozlišča, kjer bodo zbrani vsi podatki na državni ravni?

V zadnjih letih smo na področju podatkovne analitike v državni upravi naredili pomemben premik. Eden ključnih korakov je bila vzpostavitev sistema državnega podatkovnega skladišča in poslovne analitike SKRINJA, ki deluje kot horizontalna storitev na Državni informacijski infrastrukturi.

Sistem danes že vključuje obsežne podatkovne sklope z vplivom na javne finance, upravne postopke, kadrovske evidence, nadzorne postopke in izvajanje javnih politik. Poleg infrastrukture zagotavljamo tudi metodološko podporo, prenos dobrih praks, usposabljanja ter celostno vodenje razvoja – od vključitve podatkovnega vira do aktivne uporabe v odločanju.

V naslednjih fazah projekt nadgrajujemo z dodatnimi vsebinskimi področji ter z razvojem napovedne analitike. Naš cilj je, da podatki ne bodo zgolj prikaz preteklega stanja, temveč podpora strateškemu načrtovanju in pravočasnemu ukrepanju.

SKRINJA ni le informacijski sistem, temveč temelj sodobnega upravljanja države – usmerjenega v transparentnost, učinkovitost in odločanje na podlagi podatkov v realnem času. To področje bomo v prihodnje še sistematično krepili, saj verjamemo, da je kakovostno upravljanje podatkov eden ključnih vzvodov uspešne digitalne države.

Ko so podatki urejeni, nastopi čas za umetno inteligenco. Kako nameravate na ministrstvu uporabiti napredne algoritme (podobno kot jih mi uporabljamo za optimizacijo procesov pri partnerjih), da bi podjetjem dejansko zmanjšali birokratsko breme? 

Umetna inteligenca je priložnost tudi za modernizacijo javnega sektorja. V javni upravi vidimo predvsem priložnosti z vidika pomoči javnim uslužbencem pri rutinskih, ponavljajočih se opravilih in tam, kjer se soočamo z množicami podatkov in vsebin. Cilj je preobraziti državo v odziven, učinkovit in zaupanja vreden sistem, ki državljanom in podjetjem ponuja sodobne, dostopne in kakovostne storitve.

Na teh temeljih že razvijamo nekatere nove informacijske storitve. V fazi razvoja in postopne implementacije je podpora z orodji umetne inteligence v sistemu za vodenje evidence dokumentarnega gradiva (Krpan AI), kjer je primarni cilj optimizirati delo z dokumentarnim gradivom in pomoč javnim uslužbencem pri obravnavi obširnih pisanj. Krpan AI bo vključeval podporo za razvrščanje vhodne pošte, pogovor z dokumenti, povzetke dokumentov ter prevajanje. Državni organi so letos že pričeli z uporabo orodja za anonimizacijo in psevdonimizacijo dokumentov, kar predstavlja velike prihranke pri času javnim uslužbencem. V fazi implementacije je tudi pogovorni asistent za portale državne uprave. In ravno implementacije prvih orodij UI kažejo kako pomembni so urejeni podatki in njihova interoperabilnost pri razvoju takšnih orodij.

Poleg tega je že v uporabi umetna inteligenca na sistemu Pladenj kot orodje za maksimiranje prepustnosti in stabilnosti celotnega sistema za boljši izkoristek podatkovnih virov (učenje in napovedovanje, za spremljanje in uravnavanje podatkovnega prometa do podatkovnih virov. Prav tako je na AKTRP v uporabi sistem za spremljanje kmetijskih površin z uporabo satelitskih podatkov.

Digitalna Slovenija 2030 si zastavlja jasen cilj – da bodo do leta 2030 vse ključne javne storitve dostopne na spletu, prijazne uporabnikom in povezane med seboj.

In prav tu vidimo tudi naslednji korak: nadaljnjo avtomatizacijo in uporabo umetne inteligence, ki bo postopke še bolj poenostavila, personalizirala in naredila pametnejše.

Umetna inteligenca omogoča izjemno optimizacijo, a hkrati vzbuja strah pred popolnim nadzorom in zlorabo biometričnih podatkov. Kako odgovarjate na pomisleke, da takšen pristop odpira vrata sistemskemu sledenju in nadzoru?

Umetna inteligenca – zlasti na področju biometrične identifikacije – odpira občutljiva vprašanja zasebnosti, varstva osebnih podatkov in morebitnega nadzora. Pomembno je poudariti, da umetna inteligenca sama po sebi ne pomeni nadzora. Odločilno je, v kakšnem pravnem in institucionalnem okviru se uporablja. V Evropski uniji je ta okvir jasno določen. Obdelava osebnih podatkov mora biti skladna s Splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR) in nacionalno zakonodajo na tem področju.

Akt o umetni inteligenci, ki je bil sprejet leta 2024, izrecno prepoveduje določene prakse uporabe UI, ki pomenijo nesprejemljivo tveganje za zdravje, varnost in temeljne pravice. Med drugim prepoveduje določene oblike biometrične identifikacije na daljavo v realnem času v javno dostopnih prostorih, razen v izjemno omejenih in strogo določenih primerih kazenskega pregona. Poleg tega Akt o UI določa, da morajo visoko tvegani sistemi UI izpolnjevati stroge zahteve glede upravljanja podatkov, preglednosti, človeškega nadzora in sledljivosti. Nadzor nad spoštovanjem pravil izvajajo pristojni organi, med njimi tudi Informacijski pooblaščenec, kar je določeno v Zakonu o izvajanju Akta o UI, ki je bil sprejet konec leta 2025.

Evropski pristop k uporabi umetne inteligence se jasno razlikuje od pristopov v nekaterih drugih državah, kjer je uporaba UI pogosto povezana z množičnim nadzorom. Najboljši odgovor na zadržke javnosti je dosledno izvajanje pravil v praksi: pregledno delovanje, jasne informacije o tem, kdaj in zakaj se UI uporablja, ter učinkovit in neodvisen nadzor nad spoštovanjem zakonodaje. V tem kontekstu je pravna država naše ključno in najmočnejše varovalo.

Evropska digitalna denarnica (EUDI) naj bi bila na voljo do konca leta 2026. Bo to le še ena aplikacija na telefonu ali bo postal "univerzalni ključ", ki nam bo omogočil, da brez obiska upravne enote ali banke varno najamemo stanovanje, odpremo račun ali podpišemo pogodbo kjerkoli v EU?  

Evropska digitalna denarnica naj bi postala temeljni evropski digitalni ključ za varno identifikacijo pri javnih in zasebnih storitvah, shranjevanje in deljenje različnih dokazil in ustvarjanje pravno veljavnih elektronskih podpisov po vsej EU. Do konca leta 2026/začetka 2027 bo na voljo osnovna funkcionalnost. Njen dejanski “univerzalni” učinek bo odvisen od postopnega sprejemanja pri državnih organih in zasebnem sektorju (npr. od pripravljenosti bank, najemodajalcev itd.) v naslednjih letih. Na ministrstvu vlagamo veliko napora v vzpostavitev eDenarnice saj jo dejansko vidimo kot »univerzalni ključ« in ključni sprožilec k pospešenemu digitalnemu poslovanju.

Kaj menite? Ali bomo v prihodnosti pri nas vendarle dočakali tudi e-volitve in s tem dosegli večjo udeležbo? Predvsem tistih, ki se sicer ponavadi ne odpravijo na volišča?

E-volitve so legitimna in pogosto izpostavljena ambicija vsake digitalno napredne družbe. Vendar pa so volitve eno najbolj občutljivih področij demokratičnega sistema, zato morajo biti standardi varnosti, zanesljivosti, preglednosti in zaupanja izjemno visoki.

Pri e-volitvah ne gre zgolj za tehnološko vprašanje, temveč za vprašanje zaupanja v demokratični proces. Sistem mora biti hkrati tehnično varen pred zlorabami in kibernetskimi napadi, pravno ustrezno urejen, organizacijsko robusten in predvsem družbeno sprejet.

Uvajanje e-volitev zahteva širok politični in družbeni konsenz. Osebno menim, da bi bilo smiselno najprej razmisliti o postopnih korakih, na primer pri določenih vrstah glasovanj ali za volivce v tujini – ob hkratnem zagotavljanju najvišjih varnostnih standardov.

Kar zadeva volilno udeležbo - digitalni kanal lahko olajša dostop, vendar sam po sebi ne rešuje vprašanja politične motivacije. Večja udeležba je predvsem rezultat zaupanja v institucije in občutka, da glas posameznika šteje.

Če odmislimo trenutne zakonske in proračunske omejitve – kako si osebno predstavljate "idealno digitalno Slovenijo" čez 10 let? Se lahko zgledujemo po Estoniji in preidemo v model "nevidne države", kjer državljanu sploh ni treba oddajati vlog, ker mu država proaktivno (npr. ob rojstvu otroka ali upokojitvi) sama uredi vse pravice? 

Ključno vodilo pa mora ostati spoštovanje pravne države in varstvo osebnih podatkov. Človekove pravice nikoli ne smejo trpeti na račun digitalne učinkovitosti.

Čez deset let si želim Slovenije, ki bo digitalno napredna, a hkrati vključujoča – da nihče ne bo izključen zaradi starosti, socialnega položaja ali pomanjkanja digitalnih znanj.