Kako ostati zdrav v svetu neskončnih klikov?

Danes me je mož, medtem ko sem balansirala med delom, izobraževanjem, družinskimi obveznostmi in razlaganjem papagaju, da ni pes (čeprav se je naučil oponašati sosedovega psa), vprašal:»Zakaj nisi nič objavila o tem, da si izvedla uspešno terapijo? Kje so slike, kje je objava? Kako bodo ljudje izvedeli za tvoje terapije, če nič ne objaviš?«

V tistem trenutku nisem imela odgovora. Kajti resnica je – sploh nisem pomislila na to. Ni mi bilo pomembno. A sem začela razmišljati o njegovih besedah.

Če ni objavljeno, se je sploh zgodilo?

Danes je skoraj tako, kot da nekaj ni obstajalo, če ni objavljeno. Še pred nekaj leti smo se šalili, da nisi jedel, če nisi objavil na Facebooku. In danes? Stvari so ušle izpod nadzora. Celotna poplava vplivnežev, ki od tega živijo, posli se vodijo na LinkedInu, pojavila so se nova poklicna področja, kot je ustvarjanje vsebin …

Stranke so odšle domov z nasmehom, izkušnja je bila čudovita, jaz sem čutila, da sem naredila nekaj pomembnega. A nisem objavila popolnega zapisa.

Nisem objavila slik filtriranih nasmehov, nisem napisala čustvenega prispevka o tem, kako sem »premaknila meje« ali »znova dokazala, kako narava zdravi«. Nisem čakala na všečke, komentarje in potrditev zunanjega sveta.

In to je problem? Pero je močnejše od meča, pravijo. Zato ga bom tokrat uporabila za svojo frustracijo.

Podjetništvo in poslovni uspeh ter različna družbena omrežja od nas zahtevajo, da se promoviramo, dokazujemo, prodajamo zgodbo o uspehu. Še posebej na začetku poti, ko se boriš za vsako priložnost. In kot da to ni dovolj, so tu še druge absurdne stvari, ki sem jih morala osvojiti, odkar plavam v podjetniških vodah.

Ko me je danes mož že navdihnil, se bom dotaknila še razvpite digitalizacije, saj je on strokovnjak na tem področju in sem prav zaradi njega postala del tega sveta.

Digitalizacija je močno orodje za poslovni uspeh. Če znaš z njo ravnati.

Opazila sem, da nam digitalizacija prinaša neverjetne možnosti, a hkrati pasti, v katere lahko hitro pademo:

1. Hitrost, ki ne pušča prostora za razmislek. Vse mora biti narejeno takoj, vse se lahko opravi v sekundi. A kaj pa sam proces, improvizacija? Kaj pa počasen in zdrav razvoj – tako poslovni kot osebni?
2. Nenehna dostopnost, ki ne dopušča miru. E-pošta, obvestila, sporočila – svet pričakuje odgovore zdaj, takoj. Ni pomembno, če je vikend zvečer – prihajajo sporočila, zahtevajo se odgovori. In potem se zalotimo, da odgovarjamo samo zato, da "to opravimo". Naenkrat delovni čas ne obstaja več. Kje so trenutki, ko smo sami s seboj ali s svojimi bližnjimi, brez da bi bili ves čas dosegljivi?
3. Obsedenost s podatki in analizami. Vse se meri, šteje, analizira. Uspeh se zreducira na številke, na "engagement", na klike. Kaj pa tisti nevidni uspehi – tisti, ki jih ne moremo kvantificirati, a so prav tako dragoceni? Zahodni svet meri in objavlja le rast dobička ali vrednost delnic na borzi. Zakaj ne meri zadovoljstva zaposlenih? Časa, preživetega z družino? O takih stvareh se redko govori.
4. Neskončen pritok informacij, ki nas duši. Toliko vsebin, toliko novih trendov, toliko nasvetov – ali znamo presoditi, koliko tega res potrebujemo?

Narava me uči drugačnega ritma

Ko hodim po gozdu, vidim, kako narava raste brez hitenja, v svojem ritmu, a neprestano.

Drevo ne objavlja vsakič, ko mu zraste nov list. Reka ne zastane, da bi vprašala ali je dovolj lepa za sliko. Cvet ne odpira venčnih listov hitreje samo zato, ker mu je nekdo rekel, da bi moral.

Narava raste, ko je pripravljena. Drevo ne sili rasti, reka ne preskakuje svojega korita. Vse pride ob svojem času. V svojem ritmu. In jaz se učim od nje.

Želim rasti, a ne želim živeti v nenehni tekmi. Nočem hiteti samo zaradi rasti – želim napredovati zavestno.

Če lahko nekaj avtomatiziram – bom to storila. Ne zato, da bi delala več, ampak da bi delala pametneje.

Če mi digitalna orodja lahko pomagajo porabiti manj časa za administracijo, bom imela več časa za gozd, družino in tisto, kar me izpolnjuje.

Če mi tehnologija omogoča, da lažje delim tisto, v kar verjamem, potem je to dragoceno orodje – a orodje, ne cilj.

Ker ne želim preživeti ur in ur z analizo ključnih besed za družbena omrežja. Ne želim živeti za algoritme. Ne želim pisati tistega, kar je "popularno", ampak tisto, kar je resnično. Dajem takrat, ko čutim, da želim dati – ne, ko "moram" zaradi vidnosti.

Ne primerjam se. Uspeh ni tekma. Moja pot je moja – včasih hitra, včasih počasna, a je moja.

Moj mož ima, seveda, prav – vidnost je pomembna, marketing je pomemben, strategija je pomembna, še posebej, ko gradiš nekaj svojega. In tudi sama se učim, kako biti vidna, ne da bi pri tem izgubila sebe. In verjetno bi rasla hitreje, če bi ga več poslušala. (Ampak tega mu ne povejte.)

Kako uporabljati digitalni svet, a ne dovoliti, da te pogoltne.

Kako ostati prisoten – v naravi, z ljudmi, v svojem ritmu.

Korenine so enako pomembne kot krošnja. Če se širijo veje, želim, da rastejo na stabilnih temeljih.

Digitalni svet odpira vrata eni obliki rasti. A tista prava rast se ne zgodi s klikom – zgodi se, ko veš, kam želiš iti, in si dovoliš rasti v svojem ritmu.

In zato bom še naprej uporabljala digitalna orodja, da bom hitrejša in učinkovitejša, a potem bom ure in ure počasi hodila bosa po zemlji.

Ker je na koncu dneva ravnotežje vse. Ker moram biti na koncu dneva zadovoljna in pomirjena sama s seboj. In dihati.

Samo če sem dobro, bom rasla.

In če želim rasti, se bom digitalizirala – a pod svojimi pogoji.