Bomo znali ostati ljudje?

Kaj nas lahko umetna inteligenca nauči o zdravju, naravi in tistem, kar nas dela ljudi.

»Edina stalnica je sprememba,« je govoril Heraklit pred več kot dva tisoč leti.

Danes živimo v času, ko umetna inteligenca piše besedila, ustvarja slike, pomaga zdravnikom pri diagnostiki, študentom pri učenju in podjetnikom pri vodenju poslov. Svet se spreminja hitreje kot kadarkoli prej.

Toda medtem ko večina razpravlja o tem, kaj bo umetna inteligenca spremenila v tehnologiji in gospodarstvu, mene vse bolj zanima neko drugo vprašanje:

Kaj bo spremenila v nas?

Če pogledamo le nekaj let nazaj, vidimo, kako zelo so se naše navade spremenile. Nekoč smo čakali na odgovore. Danes jih pričakujemo takoj. Nekoč smo raziskovali. Danes vprašamo algoritem. Nekoč smo dolgčas sprejemali kot naravni del življenja. Danes posežemo po zaslonu takoj, ko se pojavi nekaj sekund tišine.

Tega ne govorim kot kritiko. Tudi sama vsakodnevno uporabljam tehnologijo in umetno inteligenco. Prav zato opažam, kako neopazno sta spremenili naš odnos do časa, pozornosti in potrpežljivosti.

Tisto, česar podatki ne morejo izmeriti

Zadnja leta živim med dvema svetovoma.

Na eni strani so gozd, gore in ljudje, ki jih vodim skozi doživetja bivanja v naravi. Na drugi strani so podatki, analitika, digitalni sistemi in umetna inteligenca.

Na prvi pogled si ta svetova ne bi mogla biti bolj različna. A oba me učita iste stvari. Ljudje želijo biti opaženi. Želijo biti razumljeni. Želijo občutek pripadnosti.

Danes lahko s pomočjo podatkov izvemo skoraj vse. Kaj ljudje kupujejo. Kdaj kupujejo. Na kaj se odzivajo.

Toda obstaja ena stvar, ki je še vedno ne moremo izmeriti.

Kako se človek v resnici počuti.

Ne obstaja nadzorna plošča, ki bi pokazala, kako osamljen je nekdo. Ne obstaja algoritem, ki bi lahko izmeril, kako zelo nekomu manjka pogovor. Ne obstaja umetna inteligenca, ki bi lahko nadomestila občutek, da nekomu ali nekam pripadaš.

Telo govori počasneje od interneta

Pretekli konec tedna sem preživela dva dni v gorah.

Opazovala sem, kako se sonce prebija skozi krošnje. V daljavi se je oglašala kukavica. Vonj bezga in lipe je bil močnejši od vseh parfumov, ki jih danes lahko kupimo.

In pomislila sem, kako zelo se ritem narave razlikuje od ritma, v katerem živimo danes. Morda je prav tu največji nesporazum našega časa.

Internet deluje v sekundah. Telo deluje v letnih časih.

Internet želi takoj. Telo potrebuje čas.

Internet želi pozornost. Telo potrebuje prisotnost.

Našega telesa ne zanima, koliko obvestil imamo. Ne zanima ga, na koliko elektronskih sporočil še moramo odgovoriti. Zanima ga, ali smo spali. Ali smo dihali dovolj globoko. Ali smo se smejali. Ali smo nekoga objeli. Ali smo vsaj za trenutek začutili sonce na obrazu in veter v laseh.

Morda bo največji luksuz navadno življenje

Verjamem, da bo umetna inteligenca kmalu znala stvari, ki si jih danes sploh ne moremo predstavljati. Pomagala nam bo delati hitreje. Lažje se učiti. Sprejemati boljše odločitve. In to je dobro.

Toda obstajajo stvari, ki jih še dolgo ne bo mogla narediti namesto nas.

Ne bo zavohala vonja borovcev po poletnem dežju. Ne bo hodila bosa po travi. Ne bo občutila topline človeške roke. Ne bo obstala pred sončnim zahodom in pomislila, da je življenje kljub vsemu pravzaprav lepo.

In ne bo živela našega življenja.

To ostaja naša naloga.

Morda bo čez deset let največji luksuz prav tisto, kar danes jemljemo za samoumevno.

Ura brez zaslona.

Sprehod brez cilja.

Pogovor brez hitenja in prekinjanja zaradi tehnologije.

Tišina.

Kajti medtem ko se bo umetna inteligenca učila, kako razmišljamo, bo naša največja naloga morda ta, da ne pozabimo, kako čutimo. In kako biti človek.

Nasveti za konec

Tehnologija lahko meri naše zdravje, ne more pa ga živeti namesto nas.

Bolj ko bo umetna inteligenca postajala pametna, bolj dragocena bo človeška izkušnja.

Najpomembnejša veščina prihodnosti morda ne bo uporaba umetne inteligence, temveč ohranjanje lastne človečnosti.