Homo urbanus – Kako smo zamenjali korenine za kable

"Okolje izbere,“ je zapisal Darwin. In res je. Le da danes ni več jasno, kdo tu izbere koga.

Nekega dne, skoraj neopazno, brez velike napovedi ali razglašene prelomnosti, je svet postal drugačen. Leto 2008. WHO je izdala suhoparno poročilo, ki ga večina niti ni opazila – prvič v zgodovini več ljudi živi v mestih kot na podeželju. In s tem smo, tako mimogrede, uradno postali urbana vrsta.

Homo sapiens, bitje, ki si je najprej podredilo ogenj, nato internet, in nato še samega sebe, je pustilo naravo za seboj, se razdelilo na socialne profile, in svoje misli prepustilo algoritmom, ki poznajo njegove želje bolje kot ono samo.

Od takrat naprej večina človeštva diha mestni zrak, posluša promet in se orientira po semaforjih. Narava? Ta ostaja na ozadju telefona, na koledarju v čakalnici ali pisarni, v kakšnem filmu, mogoče v parku med sprehodom in, če imamo srečo, med kakšnim vikendom jo zares doživimo.

Ampak nekaj se je vmes izgubilo. Ne naenkrat – počasi, skoraj nevidno. Kot tiha, počasna pozaba. Američan Richard Louv je temu rekel motnja zaradi pomanjkanja narave. Ni bolezen, ni diagnoza – bolj opomnik, zaenkrat. Opozorilo, da smo kot vrsta ustvarjena za stik, ne za odklop. Ko otroci ne morejo ven, postanejo razdraženi, raztreseni, zbegani. In odrasli? Tudi, samo na drugačen način. Nekje v telesu vemo, da nekaj ni v redu, čeprav navzven vse “štima”.

Louv in ostali strokovnjaki govorijo tudi o naravnih nevronih. Nevrološka vez med svetom zunaj in svetom v nas. Povezava, ki je ne more nadomestiti noben zaslon, nobena aplikacija, nobena pametna stvar. Ker... mi smo narava. Nismo izum, ampak nežna, organska bitja. S telesi, ki hrepenijo po gozdnem zraku, po svobodi gibanja, po svetlobi, ki ni umetna.

Tudi sama sem doživela to preobrazbo. Preselila sem se iz predmestja manjšega mesta, iz hiše z vrtom in notranjim prostorom, kjer si se lahko izgubil – ampak zares. Tam sem pila kavo ob zvokih ptic in gledala, kako se megla dviguje iza dreves. V stavbu v središču Ljubljane. Lokacija je „top“, pravijo. Vse je blizu. Razen... da mi je narava v času postala načrtovana aktivnost. Ja, park Tivoli je čez cesto. A vseeno, to je sprehod po parku in mestnem majhnem gozdu.

Mož mi pravi golf je super za te ker je v naravi, (je ljubitelj golfa). Da, na popolni pokošeni in urejeni travi. Popolnoma isto….

Dva vikenda nazaj sam gledala zvezde čez teleskop na vrhu enega hriba. In zraven na računalniku gledala Canes Venatici (Whirlpool) kako se spiralno približuje ena galaksija drugi. Čudovito. Ko večino dneva gledamo v ekrane izgubimo občutek koliko smo majhni.

Ne verjamem, da moramo vsi bežati v kočo v gozd. (Čeprav si včasih to potihoma želim.) Ampak verjamem, da se lahko narava vrne v nas, brez da kamorkoli gremo.

Če smo kdaj pozabili, kdo smo, potem je vonj po zemlji lahko prva sled nazaj.

Ker narava ni oddaljena. Lahko jo povabimo nazaj. V stanovanja, pisarne, mesta. Vse, kar moramo narediti, je prostor kjer se bomo dobro počutili. Fizični, mentalni, arhitekturni.

Kako torej naravo vrniti v življenje Homo Urbanusa?

Rastline v pisarnah niso okras, so potreba. Zmanjšujejo stres, povečujejo koncentracijo, čistijo zrak. Dajejo občutek povezanosti z živim.
Sestanki pod krošnjami. Organiziraj naslednjo konferenco ali sestanek v parku, na dvorišču, na strehi. Študije kažejo, da naravno okolje spodbuja sodelovanje, zmanjšuje konflikte, izboljša kreativnost. Ljudje pod drevesi govorijo drugače. Bolj mehko. Bolj človeško.
Zeleno okno v stanovanju. Zelišča, sukulente, rožice na polici. Ne gre za estetiko – gre za mikro-biološki stik. Rastlina ti vsak dan pove, da nekaj raste. Tudi ti.
„Walk & talk“. Ne sestankuj, hodi. Pogovori v gibanju odprejo um. Vsak korak je misel, ki pride drugače kot v sejni sobi.
Digitalno naj podpira „živo“. Zaradi moža zdaj verjamem, da digitalizacija ni sovražnik življenja – je lahko podpora. Uporabimo jo tako, da nam ostane časa za bistveno. Naj tehnologija služi človeku, ne obratno.
Mesta naj dihajo. nakupovalna središča, pisarne, co-workingi – zakaj bi bili sterilni? Poglejte Singapur: tam so strehe parki, stene žive. Zelenje ni razkošje, je infrastruktura.

Če želimo bolj zdrave ljudi, potrebujemo bolj žive prostore. Naj bo vonj po zemlji in pokošeni travi ali dežju tista sled, ki nas spomni, kdo smo.

In če že živimo in delamo v mestih – živimo z odprtimi vrati. Za naravo. In za nas same.

Mila Triller

Povežimo se