Zakaj je moj mož izbral vikend z metlo

Poletje. Sezona kopalk, cvrčanja škržatov in večnega »daj, pojdimo nekam«.

Tudi v digitalnem svetu je poletje kot tek brez cilja. Non-stop se nekaj dogaja. Pogosto je to sezona prepolnih koledarjev, neprebranih e-mailov in vabil, ki vsa zvenijo enako mamljivo: »Pridi!«, »Moraš biti tam!«, »Vsi pridejo!«, »Bo vrhunsko!«

Tudi nama se je ta vikend nabralo toliko dogodkov, da nisva vedela, čemu reči ne – ker preprosto vsega ni mogoče ujeti. Pikniki, koncerti, kavice, izleti, šport, druženja…

In ne da bi sploh opazil, te preplavi občutek – kot da nekaj zamujaš. In ko začneš izpuščati, ker je vsega preveč, te družbena omrežja hitro opomnijo. Vsi zagoreli, srečni, zdravi, v parih, v ujemajočih lanenih kompletih, s koktejli v roki.

Ti pa nisi. Potrebna je notranja moč, da ustaviš tempo in se odmakneš. In da začneš najprej opazovati – sebe.

Tokrat me je za ta zapis navdihnil moj mož. Potreboval je vikend zase. Odklonil je celo druženje v gorah, ki jih ima sicer zelo rad. Rekel je, da bo počival. In potem mi je sporočil, da je vmes še očistil stanovanje.

Medtem ko sem jaz vodila skupino po planinskih poteh, sem dojela – morda je mir res najbolj podcenjen luksuz. In ima različne obraze. Tisti dan sem jaz polnila svoje baterije. On svoje. Vsak na svoj način. Izbral je, da izpusti nekaj mamljivega – in ob tem ni čutil nobene krivde.

Osvetlil mi je problem, ki ga modno imenujemo FOMO. In njegovo nasprotje: JOMO. Zveni japonsko, pa ni.

FOMO (Fear of Missing Out – strah pred zamujanjem)

ni le občutek, da zamujaš dogodek. To je tiha panika, da ti nekako uhaja – življenje. In ne veš, od kod izvira, dokler ne ugotoviš, da ti vsak story vcepi malce negotovosti. Vsak scroll pravi: »Drugje je bolje kot tukaj.« In da, FOMO morda ne bi bil tako močan, če ne bi bili ves čas priklopljeni na mrežo.

Veš tisto, ko odpreš Instagram »samo po recept«, pa končaš na tretjem storyju nekoga, ki kolesari po Provansi in pije ledeno sivko?

Družbena omrežja ustvarjajo iluzijo, da vsi živijo lepše, boljše in bolj urejeno. In pozabiš, da so to – trenutki. Urejeni. Filtrirani. Pogosto – koreografirani.
V resnici je morda prav med objavo popolnega piknika tisti trenutek, ko muha prileti na čevap.

JOMO: Ko z veseljem (zavestno) izpustiš

In ti si tu – kjerkoli že »tu« je – in se sprašuješ: »Sem dovolj? Živim dovolj? Sem dovolj v toku?«

V digitalni kulturi stalne povezanosti je FOMO tisti tihi algoritem, ki ti šepeta: »Nekje drugje se dogaja nekaj boljšega. In ti nisi del tega.«

Ampak ti vidiš le: »Ne živim dovolj.«

Zato je JOMO (Joy of Missing Out – veselje ob tem, da kaj izpustiš) danes prava mala revolucija. To je, ko sredi sto vabil, sporočil in dogodkov rečeš: »Ne, hvala. Danes izberem – nič.« In to »nič« ni prazno.

Zame je to – gozd. Tišina. Ena bosa hoja.

Za mojega moža je bil ta vikend sprostitev doma.
A ker je delaven in marljiv, mu čisto poležavanje ni šlo ravno gladko.
Zato je vmes – še očistil stanovanje. Pravzaprav kar konkretno.

Prejšnji vikend sva oba rekla FOMO-u: »Ne, hvala.« Jaz sem šla v hribe. Dihala sem. Se smejala. In se počutila – kot doma.

Moj mož? Odločil se je ostati doma.
Resno je rekel: »Rabim vikend zase. Samo da sem v miru.«
V meni: bravo! Moj zen bojevnik.
V resnici? Očistil je celo stanovanje.
Posesal, pomil, celo mojo omaro je pospravil.

Ko sem se vrnila, sem dodala še nekaj dekoracij in stanovanje je bilo kot iz Pinterest kataloga.
On pa – ponosen, prerojen.
Rekel je: »Prav mi je pasalo. Psihološko sem se resetiral.«
Naslednjič bova zamenjala – on bo užival v golfu ali karkoli že izbere, jaz pa bom z metlo.
In oba bova – izpolnjena.

Ta vikend sva oba rekla »da« – sebi.

FOMO nas uči, da neprestano gledamo ven.
JOMO nas vrača – noter.
FOMO klika. JOMO – diha.

To poletje ni treba nikomur dokazovati, da obstajaš.
Samo bodi.
Morda vzameš metlo.
Morda objameš bor.
Ali se izklopiš z glasbo in knjigo.

Najdi prostor, kjer FOMO utihne.
In ti – rasteš.