Sestanek, ki je spremenil zgodovino

Ta zgodba se je začela leta 1978. V časih, ko je bil za marsikoga že dostop do klasičnega telefona znanstvena fantastika. Ko si nihče ni mogel niti misliti, kako silovit napredek bomo doživeli čez nekaj desetletij. Dva moška sta stopila na posvečeno travo osrednjega igrišča Wimbledona...

Stadion, obarvan v temno zeleno barvo, je bil prazen. V zraku je visela tiha napetost. Kot da bi bilo mogoče čutiti, da se bo vsak trenutek zgodilo nekaj, kar bo zaznamovalo športno zgodovino.

Prvi obiskovalec je pokazal z roko proti praznim tribunam. Kljub temu, da je bil tik pred tem, da predstavi najpomembnejšo ponudbo v svojem življenju, je bil globoko v sebi miren. Izraz na obrazu drugega, titana urarske industrije, ni izdajal ničesar. Spominjal je na igralca pokra, ki nikoli ne razkrije svojih kart. Seveda – saj bi lahko s tem poslabšal svoj pogajalski položaj. V tišini sta se možakarja usedla v kraljevo ložo in vpijala vzdušje: brezhibno pokošeno travo, brezčasno arhitekturo, utrip čiste elegance. Nato se je na obrazu vplivnega direktorja zarisal širok nasmeh. V naslednjem trenutku pa je gospod z očali izrekel le tri besede: »To je Rolex.«

Tako se je rodilo legendarno partnerstvo, ki je za vselej spremenilo športno industrijo.

Kdo sta bila in zakaj je Wimbledon tako poseben?

Kdo sta bila moška, ki sta pred desetletji obiskala najbolj slavni teniški klub na svetu? Prvi je bil Mark McCormack, vizionarski ustanovitelj športne agencije IMG, drugi pa André Heiniger, takratni izvršni direktor Rolexa. Kako je McCormack uspel prepričati Heinigerja, da je Rolex postal pokrovitelj najstarejšega turnirja na svetu – v času, ko so bila tovrstna sponzorstva velika redkost?

Zaradi Wimbledona samega – njegove edinstvene tradicije, vtkane v desetletja zgodovine. Ustanovljen leta 1877, je najstarejši teniški turnir na svetu. A leta 1978 ni bil na vrhuncu. Kljub svoji slavi se je boril z omejenimi prihodki in manjšo globalno prepoznavnostjo v primerjavi z drugimi turnirji, kot je US Open. Mark je vedel, da se Heiniger, ki sicer ni bil najbolj naklonjen reklamiranju s pomočjo športa, ne bo mogel upreti ponudbi, ko bo začutil edinstveno okolje osrednjega igrišča All England Cluba.

Razumljivo, saj se je Wimbledon od ostalih turnirjev razlikoval po svojem pristopu. Za razliko od drugih prizorišč, kjer je bilo na vsakem koraku polno oglasov, so v Londonu ohranjali minimalizem. Pri organizaciji je vedno sodelovala le peščica skrbno izbranih pokroviteljev. Partnerstvo z Rolexom se je rodilo v času, ko so bile nagrade v športu – in seveda tudi v tenisu – še zelo skromne. (Kot zanimivost: leta 1978 je zmagovalec v moški konkurenci prejel 19.000 funtov; letos pa bo najboljši igralec na turnirju bogatejši za okrog 3 milijone britanskih funtov.) V veliki meri po zaslugi vizionarstva Marka McCormacka...

Augusta National in turnir Masters

Ostanimo na travi, ampak obrnimo se k drugemu športu. V Augusti National, zibelki golfskega turnirja Masters, sledijo podobni filozofiji. Gre za klub, ki so ga ustanovili leta 1932 v Georgii. Turnir Masters se je začel kmalu zatem. Danes je eden najpomembnejših med štirimi največjimi golf turnirji na svetu.

Tako kot v Wimbledonu tudi v Augusti stavijo na redke, izbrane pokrovitelje. Oglasi na igrišču so skoraj nevidni, kar ohranja čistost dogodka. Nagradni sklad pa je skozi desetletja zrasel – podobno kot v Wimbledonu.

Augusta je znana tudi po svoji ekskluzivnosti. O tem, kako težko je postati član omenjenega kluba, priča podatek, da je najlažji način za članstvo v Augusti – zmaga na Mastersu. V izjemni konkurenci najboljših golfistov sveta. Le redki, kot sta Tiger Woods ali Jack Nicklaus, so tam zmagali večkrat.

Wimbledon in turnir Masters sta danes dva najbolj prestižna dogodka v svetu športa. Na obeh prizoriščih so sledili enakemu pristopu. Niso se ozirali na splošne trende, temveč so se držali svojih pravil. Sledili svoji viziji.

Medtem ko so na večini drugih prizorišč z veseljem sprejeli vsak sponzorski ček in se posledično začeli utapljati v oglasih, so v Wimbledonu in Augusti vztrajali pri svoji strategiji. Pri minimalizmu. Pri eleganci. Pri tradiciji. Mnogi so menili, da delajo napako. A danes se je izkazalo, da so imeli Angleži prav.

Zgodba o McCormacku in Rolexu nas uči ključne lekcije. Ustanovitelju prve – in danes najbolj vplivne – športne agencije na svetu je uspelo skleniti pogodbo (ki je v veljavi še danes), ker se je direktor Rolexa lahko v trenutku poistovetil z Wimbledonovo edinstveno tradicijo in sporočilom turnirja. Seveda ni nujno, da na svoji poslovni poti iščete skrajno perfekcijo, kot to počnejo v Wimbledonu in Augusti. Ključno pa je, da znate svojim strankam ponuditi nekaj posebnega – izkušnjo, storitev ali vrednoto, ki vas bo ločila od konkurence. Če se bodo z njo poistovetile, se bodo k vam vedno znova vračale.