O zimi in odločitvah, ki jih ne izgovarjamo na glas

Zima prinaša posebno mirnost in tišino. Vse je oguljeno, upočasnjeno in skrčeno na bistveno. V tej tišini, ko so dnevi kratki in se narava umika vase, tudi mi ostajamo sami s seboj – z mislimi, ki jih sicer v ritmu vsakdanjika in stalne dosegljivosti zlahka potisnemo na stran.

Prazniki ta občutek še okrepijo. Delo se nekoliko umiri, e-poštni nabiralnik se občasno izprazni, čas pa se – vsaj za kratek čas – vede drugače. Kot da nas opomni, da obstaja tudi drugačen ritem od tistega, na katerega smo navajeni.

Tišina v mojem poslu, tista zimska in pričakovana, je bila tokrat usmerjena v nekaj, kar pogosto pozabimo, kako zelo nam manjka – skupni čas brez urnika.

Bila so druženja, ki jih ni bilo treba načrtovati. Mize, ki so se polnile bolj kot običajno. Obilje hrane, pogovorov in smeha brez natančno določenega trajanja. Dnevi, ki niso zahtevali produktivnosti, temveč prisotnost. In šele takrat sem razumela, kako pomembno nam je to. Ne kot beg od vsakdanjika, temveč kot vrnitev k nečemu osnovnemu. Gledali smo filme, ki smo si jih želeli – od vseh nadaljevanj Botra do Moje pesmi, moje sanje.

Res je, da vse dobro hitro mine in koledar se je hitro obrnil. Leto je dobilo novo številko, od nas pa se nekako tiho pričakuje, da bomo bolj odločni, jasni in učinkoviti kot včeraj. Kot da je januar osebni ponovni zagon, življenje pa projekt, ki mora imeti načrt, rok in merljive cilje. Tudi takrat, ko smo že utrujeni od nenehnega merjenja – sebe, časa in lastne uspešnosti.

Hkrati, ko sem uživala v tej tišini, sem opazila še nekaj. Družbena omrežja so bila polna hvaležnosti, seznamov tega, kar je pomembno, lepih besed o letu, ki je za nami, in še lepših načrtov za tisto, ki prihaja. Vsi nekako čutimo potrebo pokazati, za kaj smo hvaležni, kako vstopamo v novo leto, kdo smo in kam gremo.

In to rada berem. Res rada.
Čeprav vem – in to prav tako mirno sprejemam – da verjetno ni vedno tako urejeno, jasno in skladno, kot je videti na zaslonu. In da se za temi objavami pogosto skrivajo utrujenost, negotovost, vprašanja brez odgovorov. In to je v redu.

Morda prav zato potrebujemo ta mali, olepšan okvir. Kot opomnik na to, k čemur stremimo, tudi ko še ne vemo, kako to v resnici živeti.

In prav takrat, ko se narava okoli nas spočije in zbira moč za novo prebujanje, pogosto ravnamo nasprotno. Od sebe zahtevamo več. Več discipline. Več odločitev. Več nadzora. Kot da si ne smemo privoščiti počasnega začetka. Ali negotovosti. Ali preprosto – premora.

Z leti se mi vse bolj zdi, da je to morda največje nesoglasje, ki ga imamo s spremembo. Kajti sprememba, vsaj tista, ki nekaj pomeni in ostane, redko pride z velikimi besedami in jasnimi načrti. Ne pride skozi odločitve, zapisane v planer ali aplikacijo za spremljanje navad.

Pride tiho. Skoraj neopazno. Pogosto v trenutkih, ko smo pripravljeni priznati, da ne vemo natančno, kam gremo, a čutimo, da dosedanji ritem – tisti nenehno pospešeni in stalno dosegljivi – ni več vzdržen.

In nima zveze s koledarjem. Pride, ko dozoriš. Ko preprosto ne more biti več enako kot prej. Ne zato, ker »moraš«, ker je novo leto, temveč zato, ker od znotraj prerasteš tisto, kar več nisi.

Bila so obdobja, ko sem tudi sama novo leto pričakala z jasnimi seznami. Vedela sem, kako se bom prehranjevala, koliko se bom gibala, kaj bom prenehala delati in kaj bom končno začela. In skoraj vedno se je že sredi januarja ta entuziazem zaletel v utrujenost. V resnično življenje. V dneve, ki niso imeli kapacitete za ambicijo.

V nekem trenutku, nekoliko utrujena od lastnih poskusov, sem se odločila, da ne bom sprejemala novoletnih zaobljub. Ne zato, ker bi obupala, temveč zato, ker sem prvič začutila potrebo, da si dam prostor. Brez pritiska, da moram takoj nekaj popravljati, spreminjati ali izboljševati.

In to je bil zame začetek. Ne spektakularen, ne viden drugim, a resničen.

Zima me ne uči, kako biti boljša, temveč kako biti bolj prisotna. Kako prepoznati trenutke, ko je dovolj to kar sem.

Če želimo nekaj odnesti v novo obdobje, morda to ni nujno odločitev.
Morda je dovolj majhen premik, komaj viden, a iskren.

En tih pristanek na lasten ritem.

Vse drugo lahko počaka na pomlad.

V svetu, v katerem se vse meri in avtomatizira, je morda prav razumevanje človeškega ritma tisto, kar dolgoročno naredi razliko – tako v življenju kot v rešitvah, ki jih ustvarjamo.