Od srbskega Las Vegasa do gorske tišine Tare: Zakaj potencial brez izvedbe ni dovolj?

Pred poletnim oddihom novičnika Pametne Destinacije sem napisal sledeče: » Ja, priznam, da se obiska Nacionalnega parka Tara veselim. In prva stvar, ki se je veselim? Knjiga. No, pravzaprav najprej pivo na destinaciji, ko bom parkiral avto.«

In kako je bilo?

Najprej nas je pot vodila v Zlatibor kot izhodiščno točko. Nisem se kaj dosti pozanimal v naprej glede Zlatibora, tako da nisem imel velikih pričakovanj. Če bi z eno besedo lahko povzel, bi rekel: zanimivo. Zakaj? Zaradi mešanih občutkov. Če najprej začnem s stvarmi, ki me motijo, še posebej v naravnih območjih, je to čistoča. Že med vožnjo proti končni destinaciji, ne daleč od Zlatibora, opaziš veliko smeti ob cesti. Kasneje ne samo ob cesti, ampak tudi ob manjših poteh, ki niso javno urejene, a jih kljub temu uporablja veliko ljudi.

Če izpostavimo, da naj bi bil Zlatibor lokacija kova Bledu v Sloveniji ali Dubrovnika na Hrvaškem, si kaj takega ne bi smel privoščiti. Iz tega vidika so vsekakor padli na enem od ključnih kriterijev za pametno destinacijo. Če na hitro ponovim, kateri so ti kriteriji:

Trajnost (Sustainability): Tukaj se neposredno ocenjuje čistoča, ravnanje z odpadki, kakovost zraka in vode ter zmanjševanje porabe energije.

Dostopnost (Accessibility): Dostopnost za invalide, starejše, integriran javni prevoz.

Digitalizacija (Digitalisation): Pametno upravljanje podatkov, informiranje turistov, digitalne kartice (kot so Zlatibor, Bled ali Split Card).

Kulturna dediščina in ustvarjalnost (Cultural heritage & creativity): Vključevanje lokalne skupnosti in ohranjanje identitete.

Zlatibor proti Kranjski Gori: Ko gorski turizem dobi ritem velemesta

Če ima Zlatibor enak statusni pomen v Srbiji kot Kranjska Gora v Sloveniji, in je pri obeh v ospredju narava, me je središče Zlatibora zaradi goste gradnje in mestnega vrveža precej negativno presenetilo. Vsaj mene. Center deluje bolj primeren morskim destinacijam, kjer je vrvež običajen pojav.

Je izjemno dinamičen in ponuja bogato nočno življenje, zaradi česar mu nekateri pravijo »mesto na gori« ali celo »srbski Las Vegas«. Mondenost na Zlatiboru torej pomeni prestiž, masovni luksuz in zabavo, medtem ko Kranjska Gora pomeni prestiž, naravo in mir.

Torej, če iščete vrhunski luksuz, wellness storitve, odlično hrano in zabavo na svežem gorskem zraku, je Zlatibor trenutno absolutni vrh ponudbe v tej regiji. Dvema pubertetnikoma je tak način seveda ustrezal – imela sta še bazen in to je to. Nama z ženo pač ne.

Ob vsem videnem sem se igral z mislijo, ali sploh lahko govorimo o pametni destinaciji. Zelo veliko se gradi, kar pa še ne pomeni, da je nujno dobro; to ponavadi prinaša hitenje in neusklajenost. Zelo pomembno vlogo igra splošna kultura, in prav tu zaradi pomanjkanja skrbi za okolico Zlatibor izgubi točke.

Je pa seveda odvisno, ali gledamo destinacijo kot mesto oz. samo središče Zlatibora ali širše, kot regijo z okolico. Potenciala je veliko, narava je mogočna – toliko borovcev na enem mestu še nisem videl in ni čudno, od kod ime Zlatibor. Na določenih lokacijah se najdejo tudi lepi primeri, usmerjeni v eko samooskrbo. Ena takih je Eko naselje 360 , ki prinaša sodoben koncept luksuznega glampinga in ekoloških lesenih hiš na A-princip, zasnovan na popolnih ekoloških zakonitostih, z lastno ergelo konjev in športnimi vsebinami.

Torej, ali lahko Zlatibor resnično imenujemo gorska destinacija? Ne moreš govoriti o gorski destinaciji, svežem zraku in doživetju narave, hkrati pa ob cestah in poteh puščati vtisa, da je nekomu zmanjkalo časa, ljudi ali interesa za osnovno urejenost. Smeti ob cesti niso »malenkost«. So sporočilo. Sporočilo gostu, lokalnemu prebivalstvu in vsem, ki pridejo za nami. In to sporočilo se glasi: tukaj nam je pomembnejše, kaj bomo še zgradili, kot pa kako je videti tisto, kar že imamo.

Jezero Zaovine in Nacionalni park Tara: Več divjine, a stara praksa

Pot nas je vodila naprej h jezeru Zaovine v Nacionalnem parku Tara. Le-to meji na BiH, zelo blizu pa je tudi Hrvaška. Manj ljudi. Več tišine. Več divjine. In vsaj za naju veliko več tistega, zaradi česar smo se sploh odpravili na pot.

Jezero Zaovine je umetno jezero, nastalo med letoma 1980 in 1985 z zajezitvijo reke Beli Rzav za potrebe hidroelektrarne. Zgradili so 130 metrov visoko pregrado, potopili del doline in ustvarili globoko gorsko jezero, ki doseže globino do 80 metrov. Zaradi črpanja vode se raven gladine drastično spreminja, zato je obala težje dostopna in tam primanjkuje klasične turistične infrastrukture. In če te ni, težko resno stremimo k standardom pametne destinacije. Sposodili smo si kanu, da raziščemo jezero, a je resnično zelo malo lokacij z urejenim dostopom do vode ali pomolom.

Tudi nacionalni parki bi morali težiti k smernicam pametnih destinacij, čeprav so prioritete drugačne kot v mestih. Medtem ko v mestu tehnologija služi zabavi in udobju, v nacionalnem parku služi izključno varovanju narave in nadzoru.

A to še ne sme biti izgovor za »divjino« v slabem pomenu besede. Tudi tu smo se srečevali z neurejenostjo, kljub precej manjši gneči. Primer pametne rešitve na področju trajnosti bi bili denimo pametni smetnjaki s senzorji in stiskalnicami, ki javljajo napolnjenost v centralni center – še posebej nujno za naravne rezervate, da se prepreči pritegnitev divjih živali. Velika pomanjkljivost se kaže tudi pri pohodnih poteh. Medtem ko Slovenija velja za vzor urejenosti, označevanje v TNP pa je primer trajnostnega upravljanja, in medtem ko hrvaške Plitvice ponujajo visoko organiziran sistem lesenih brvi, tukaj še precej zaostajajo.

Divjina kot priložnost – in preizkus naše (ne)kulture

Seveda je odvisno, kakšen tip človeka si in kako želiš preživljati čas – aktivno ali v miru. Zaovine so lokacija, kjer je divjina še prvinska, ljudi je malo in vladavina miru je očitna. A na žalost se tudi tukaj kažejo znaki pomanjkanja kulture v naravi. Dva očitna primera: V prekrasni moderni hiški, ki arhitekturno sploh ne sodi v tak okoliš, so na ves glas navijali sodobno chill house glasbo, ki jo je slišala cela okolica. 

In piknik ob jezeru s prav tako precej glasno glasbo. 

To v naravni rezervat preprosto ne sodi. Ko pa sva te drobne motnje odštela, sta nama z ženo Zaovine ponudili pravi balzam – še posebej zjutraj okoli sedmih, ko se je narava prebujala, midva pa sva v popolni tišini uživala ob kavici in knjigi.

Slovenija, Hrvaška, Srbija: Ko potencial trči ob realnost izvedbe

Naj za konec poudarim – v Srbiji nisem bil v toliko regijah, da bi lahko sodil o celoti, a videno kaže, da iz vidika skrbi za naravo precej zaostajajo za Slovenijo in Hrvaško na poti do prave pametne destinacije. Vsekakor imajo izjemen potencial. A samo potencial ne zmore vsega. V veljavi ostaja tisto staro športno pravilo: potencial je kvečemu 20 % vsega uspeha.