Pametne (f*** up) destinacije

Pred nekaj dnevi sem se v Ljubljani udeležil dvodnevnega mednarodnega dogodka Urban Future. Namen mojega obiska je bil predvsem poslovne narave, saj je bila ena izmed ključnih tem tudi razvoj »pametnih destinacij«.

Na dogodku je potekalo veliko vzporednih predavanj. Tokrat nisem iskal inspiracije. Po dovolj letih v tem poslu inspiracija ni več moj cilj – te imam dovolj. Danes iščem predvsem potrditev, dodatne ideje, izboljšave in učinkovite modele. Iščem validacijo, da to, kar delam, ima smisel. Da smer ni napačna. Da vsa ta leta projektov, sestankov, pogajanj in kompromisov vodijo nekam.

Vsak, ki je kdaj razvijal karkoli, ve, o čem govorim. Vse se začne z dobrim namenom. Obstaja ambicija. Obstaja potrditev trga. Povratne informacije so pozitivne. Vsi si želijo nekaj novega, vsi čutijo, da je potreben premik naprej.

Tudi tokrat sem imel nekaj srečanj. Spet sem dobil potrditve:
»Da, to potrebujemo.« »To je pomembno.«

Ampak… kaj potem?

Kolikokrat smo že videli ta začetni interes. Sledi »follow-up«, potem pa se (pre)pogosto nekje zatakne. In traja in traja za kakšno odločitev, ali pa se naročnik odloči za drugega izvajalca. Na podlagi katerih kriterijev? Tukaj o tem ne bom razgabljal. In s tem načeloma ni nič narobe – vsak ima pravico izbrati, ker meni, da je najboljše zanj. Vprašanje pa je: ali je to res najboljša odločitev?

»Fuck up« panel

Eden najbolj zanimivih delov dogodka je bil zaključni »Fuck up« panel, kjer so gostje iz Španije, Litve in Estonije – vsi iz javnega sektorja – odkrito govorili o svojih napakah.

Predstavljajte si naslednjo situacijo:
Uporabiš »buzzword«, ga povežeš z drugim popularnim izrazom in iz tega nastane nekaj, česar v resnici nihče ne razume- novi “buzzword”. Ker pa je tema trenutno »vroča« v Evropi, projekt dobi visoko financiranje.

Naslednji dan pa streznitev:
Kaj zdaj? Kaj sploh moramo narediti?

Glavni problem: priznanje napake

Najbolj zanimivo?
Vsi govorci so bili pripravljeni javno priznati svoje napake. In te napake niso bile majhne – stale so veliko. In tukaj pridemo do bistva.

Največji problem ni tehnologija. Ni znanje.
Največji problem je: priznati napako.

To je izjemno težko. Še posebej v javnem sektorju – o politiki raje sploh ne začnem.

Zakaj?

Ego.
Prepogosto ne dovoli priznanja ali opravičila. Tudi če je napaka očitna vsem, se vztraja pri svojem – do konca. Posledica? Še večji stroški.

Pohlep.
Dodatni evro v žepu vedno pride prav. »Prijatelj od prijatelja« je seveda odličen izvajalec. Res je, da še nima izkušenj s točno takim projektom – ampak saj to ni problem, kajne?

In tako nastajajo (ne)uspešni projekti. Tudi pametne (f*** up) destinacije.

Naj dodam še eno izkušnjo: v zelo kratkem času sem dobil tri potrditve, da izbira izvajalca po principu »prijatelj od prijatelja« ni bila prava. Projekti so danes daleč od ciljev, ki so si jih zastavili. Ampak seveda vse “off the record” od “dobro obveščenih virov”.

Napaka kot lekcija

»Fail je lekcija.«

Sliši se kot kliše.
Dokler ne delaš v sistemu, kjer napake niso dovoljene. V večini destinacij namreč napaka pomeni:

• nekdo je naredil napako
• nekdo je odgovoren
• nekdo bo nosil posledice

Zato se napake skrivajo. Ne dokumentirajo. Ne analizirajo. In pogosto zanje na koncu ne odgovarja nihče. Ampak brez napak ni razvoja.

To ve vsak podjetnik. To ve vsak otrok, ki se uči hoditi.

Iz lastnih izkušenj: največjih lekcij se nisem naučil iz uspešnih projektov, ampak iz tistih, ki niso uspeli. Razlika je le v tem, da smo jih analizirali in razumeli.

Vizija ni problem

Ena največjih zmot v tem poslu je, da potrebujemo boljšo vizijo. Ne potrebujemo je. Vizije so vedno boljše. Prezentacije vedno lepše. »Buzzwordi« vedno bolj moderni. Ampak implementacija? Enaka ali slabša.

Točno to je bilo povedano tudi s strani govorcev na tem panelu. Nihče ni imel slabih namenov.
Težava je bila drugje: premalo poslušanja deležnikov, premalo preverjanja in predvsem – slabo vodenje procesa.

Vizijo lahko napiše skoraj vsak. Proces in s tem realizacijo pa precej manj. In tu se ločijo destinacije, ki želijo izgledati pametne (le na papirju), od tistih, ki to dejansko so.

Zaključek

Pametne destinacije ne propadajo zaradi pomanjkanja idej.

Propadajo zato, ker nihče ne prevzame odgovornosti za napake. Ker se iz napačnih odločitev nič ne naučimo. In ker projektov ne izpeljemo do konca.

In to ni vprašanje tehnologije.To je vprašanje upravljanja.