Digitalni ščit pametnih destinacij: Ali je negotovost vprašanje centimetrov snega ali pomanjkanja informacij?

Kdo ima danes pravi pogled na turistična potovanja? "Previdnež", ki ob prvih poročilih o napetostih na Bližnjem vzhodu že na začetku pomladi panično odpove poletni jadralski teden v Dalmaciji ali "hazarder", ki kljub rdečim alarmom in napovedanemu žledolomu vztraja pri odpravi v srce Gorskega kotarja? Na prvi pogled bi rekli, da je prvi žrtev medijske paranoje, drugi pa kandidat za Darwinovo nagrado. Gre za priznanja, ki ga ljubitelji črnega humorja vse od leta 1985 posthumno podeljujejo posameznikom, ki se po zaslugi lastne velike neumnosti izločijo iz genetskega bazena. A če vprašate tiste, ki so lani sredi noči bežali pred požari na Rodosu so odgovori precej bolj kompleksni.

Kdo je torej kriv, da gost obtiči na lokaciji sredi krize? Je to narava, geopolitika ali morda tihi receptor, ki je upal, da bo nevihta preprosto "šla mimo"? Če pustimo ob strani 'šank debate' realnost na terenu pokaže, da v kriznih situacijah gostje redko zamerijo dejanske okoliščine. Pri tem ni toliko pomembno ali gre za sneg, poplave, ogenj ali celo vojno stanje. Največ slabe volje je ponavadi povezane z informacijskim vakumom.

Od iranskih raket do dubrovniških plaž: Psihologija razdalje

Vzemimo zadnji primer geopolitičnih napetosti. Ko se v medijih zavrti nov krog novic o stopnjevanju napetosti na Bližnjem vzhodu, se zatresejo tudi turistični kazalci v severnem Sredozemlju - predvsem v Egiptu in obalah severne Afrike. Lahko tudi širše, saj turisti iz ZDA ali Japonske na tovrstne konflikte ponavadi gledajo iz malce drugačne perspektive.

Tu nastopi prva napaka destinacijskega managementa. Molk. Če destinacija ne odreagira aktivno in ne poskrbi za obveščanju o realnem stanju, prostor zapolni senzacionalizem. Digitalizacija tukaj ne pomeni le spletne strani, temveč proaktivno komunikacijo, s pomočjo katere lahko gostu že v fazi načrtovanja sporočimo: "Pri nas je varno. Življenje teče normalno."

Ko idila ugasne: Žledolom in "pravica do elektrike"

Nič ne uniči romantičnega zimskega oddiha hitreje kot izpad elektrike sredi ekstremnega sneženja, ki smo mu bili v Sloveniji in na Hrvaškem priča po daljšem obdobju zelenih zim. Gost, ki je plačal premijsko ceno za kočo z jacuzzijem, nenadoma sedi v temi, brez Wi-Fi-ja in s hladnim radiatorjem.

Je za to kriv upravljalec? Neposredno ne. Je pa odgovoren za to, kako se gost v tistem trenutku počuti. Razlika med "katastrofo" in "pustolovščino ob svečah" je le v enem push-obvestilu na telefon, ki bi ga moral gost prejeti preden luči ugasnejo:

"Pričakujemo močno sneženje, možni so kratkotrajni izpadi. Na voljo so dodatna drva v lopi, ekipa je na terenu. Tukaj je številka za nujne primere." Zamera se ne rodi zaradi mraza in sneženja, temveč zaradi občutka, da je gost pozabljen sredi gozda.

Digitalni vrvohodec: Iskanje prave mere med informacijo in paniko

Digitalizacija nam omogoča, da gosta dosežemo v sekundi. A prav tu se skriva past. Kdaj z obveščanjem dejansko začnemo ustvarjati paniko tam kjer je ni?

• Problem percepcije: Za gosta iz Londona je 5 centimetrov snega na cesti proti Vršiču razlog za razglasitev izrednih razmer, za domačina pa za veselje, saj ga na poti pričaka prava zimska pravljica.
• Primer požarov: Če turistu v Splitu pošljete splošno opozorilo o požarih v Grčiji ali južni Dalmaciji, mu morda po nepotrebnem uničite dopust. Če pa mu pošljete natančno informacijo o kakovosti lokalnega zraka in zagotovilo, da ga tamkajšnji požari ne ogrožajo, s tem gradite zaupanje.

Rešitev? Segmentacija in "digitalna zdrava pamet"

Kot rečeno pri tem hodimo po zelo tanki meji. Rešitev tako ni v tem, da vsem strankam pošljemo enako informacijo. Ključ je v segmentaciji. S pomočjo digitalnih sistemov lahko zbiramo ustrezne podatke s pomočjo katerih lahko v nadaljevanju ločimo med gostom, ki je izkušen planinec in turistom, ki bi se na Triglav brez pomisleka odpravil v športnih copatih. Temu primeren mora biti tudi način komuniciranja. Zato je prav, da družini z otroki v primeru nevarnosti požarov ali neurij ponudimo zelo konkretna in jasna navodila. Z morda malce večjo mero previdnosti, kot bi bilo nujno potrebno. "Adrenalinskim" gostom na drugi strani, pa lahko ponudimo le ključne podatke, ki jih bodo znali interpretirati sami.

V turizmu leta 2026 nova sedežnica ali luksuzni apartma nista več dovolj. Infrastruktura je le hardware. Software pa je tisto, kar gost čuti. V primeru nepredvidljivih dogodkov je to občutek varnosti in obveščenosti, ki ga daje prava informacija ob pravem času. Za uspeh na trgu, kjer so krize žal postale nova stalnica, nujno potrebujemo tudi strateško uporabo podatkov. Vse to pa je veliko lažje doseči, če so posamezni ponudniki na destinaciji med seboj povezani v med seboj povezan, enoten sistem. V takšnem sistemu potem ne prihaja do podvajanja informacij, lansiranja napačnih, nepreverjenih podatkov in posledično do zmede in nezadovoljstva.

Na destinacijah, ki uporabljajo tovrstna orodja, se bodo tudi v kriznih razmerah lahko ustrezno odzvali na nepredvidljive dogodke. Gosta ne bodo le privabili, temveč ga bomo skozi nevihto – dobesedno in metaforično – tudi varno vodile. Kar je pri tem ključno. V kar največji meri v skladu z njegovo percepcijo sveta in zunanjih okoliščin.