Začni z malim in pametno rasti

Moje mesto je Ljubljana, največje v Sloveniji, a precej majhno v primerjavi z Zagrebom ali Beogradom. Vsaka velikost ima svoje prednosti in svoje slabosti. Vsekakor pa drži: večji kot je ekosistem, težje ga je pametno vzpostaviti, še težje pa pametno vzdrževati.

Prejšnji teden nisem bil dolgo v Beogradu, prav tako mi ni uspelo iti kaj dosti naokoli, kot običajno, ko sem na različnih seminarjih ali konferencah. Vsakič mi je žal in vsakič si rečem: »Naslednjič pa vsaj kakšen dan podaljšam.« Mhm, sem ja ...

Projekt Waterfront je poseben, lep. Gre za popolno transformacijo prej degradiranega industrijskega rečnega brega Save v ultra moderno središče prestolnice, s katerim se Beograd želi pozicionirati kot ena glavnih turističnih in poslovnih točk Balkana. A sam imam občutek, da gre za »mesto v mestu«. To področje se mi ne zdi, da ima kaj dosti skupnega z nekaterimi drugimi deli mesta. Mila v svojem članku o zdravih destinacijah na svoj način piše prav o tem. Le nekaj sto metrov stran pa naletiš na povsem drugačno sliko mesta, ki z dinamiko in podobo Waterfronta skoraj nima stične točke.

Ko se veliki dogodki končajo

Moje razmišljanje pa gre v smer, kar se pogosto zgodi po velikih dogodkih. Primer so olimpijske igre. Nam relativno blizu, čeprav že davno, so bile v Sarajevu. Bloke, kjer so bivali olimpijci, so že v času načrtovanja predvideli za kasnejšo uporabo kot stanovanja. Stanovanja je seveda najlažje ponovno uporabiti. Kaj pa vsi ostali objekti?

Brez pametnega načrtovanja in realnega razmišljanja vnaprej ne gre. Res je, da je Sarajevo poseben primer. Večina olimpijske infrastrukture je bila med vojno poškodovana ali uničena. Olimpijski objekti, ki so le osem let prej simbolizirali mir in svetovno povezovanje, so zaradi svoje strateške lege na vzpetinah okoli mesta postali bojne linije, artilerijske točke ali tarče obstreljevanja. Nekateri so bili kasneje obnovljeni, drugi še danes ostajajo opomin, kako hitro lahko velika investicija izgubi svoj prvotni namen.

Od Expa do mesta prihodnosti

Ampak dobro, Sarajevo je bila posebna zgodba. Kaj pa Dubaj in Expo?

Tam so se tega vprašanja zavedali že pred začetkom dogodka. Imeli so načrt, da območje po zaključku ne postane »mesto duhov«, temveč se preoblikuje v napredno, trajnostno pametno mesto, tehnološki in poslovni ekosistem ter globalno inovacijsko vozlišče. Območje so preimenovali v Expo City Dubai (prvotno načrtovano pod imenom District 2020), danes pa predstavlja pomemben del dolgoročnega urbanističnega načrta Dubai 2040 Urban Master Plan.

Kar se je zgodilo z infrastrukturo in zgradbami po zaprtju razstave, je zanimiv primer dolgoročnega urbanističnega razmišljanja:

• ohranili so približno 80 % infrastrukture,
• del območja danes predstavljajo nova stanovanjska naselja, medtem ko so številni paviljoni dobili nove poslovne, izobraževalne in tehnološke vsebine,
• dodatno so razvili kongresni turizem z razširitvijo Dubai Exhibition Centra,
• v nekaterih objektih danes delujejo univerzitetna središča in raziskovalni centri, osrednji del Expa pa ostaja turistična atrakcija in prostor za dogodke.

Kaj pa Slovenija in Hrvaška?

Slovenska hiša, ta prepoznavna in unikatna stavba s plavajočo zeleno oazo in lesenimi elementi, ki jo je po različnih ocenah obiskalo skoraj milijon ljudi, je bila po zaključku razstave prepuščena negotovi usodi. Država je njeno delovanje podaljšala še za eno leto, kasneje pa projekt opustila. Brez jasne vizije nadaljnje uporabe so bili stroški previsoki, hiša pa obsojena na propad. Po neuradnih, javno dostopnih ocenah naj bi strošek odstranitve znašal približno 1,5 milijona USD.

Hrvaški paviljon, ki je stal v sektorju Mobility, je bil že v osnovi zasnovan kot montažni in začasni objekt. Dubajske oblasti so državam dovolile ohraniti paviljone le, če so izpolnjevali stroge trajne urbanistične in energetske standarde za nadaljnjo uporabo. Tudi Hrvaška je morala svoj objekt odstraniti.

Tako sta se zgodbi Slovenije in Hrvaške v Dubaju zaključili, zemljišča pa so bila vrnjena Expo Cityju za nadaljnji razvoj.

Ena destinacija ali dve?

V Beogradu bo leta 2027 v Surčinu potekal specializirani Expo. Res je, da gre za drugačen koncept od Dubaja. Države ne gradijo lastnih paviljonov, dogodek je manjši in tudi časovno krajši.

Glavni cilj Srbije pa ni samo organizacija dogodka. Cilj je, da celotno območje Surčina postane nov gospodarski, športni in sejemski epicenter mesta. Predvidena je selitev Beograjskega sejma, gradijo se novi objekti, nacionalni stadion in spremljajoča infrastruktura.

Hkrati se v Beogradu že omenja tudi nadaljnja širitev območja Waterfronta proti prostoru današnjega Beograjskega sejma. Če se bo to uresničilo, se postavlja zanimivo vprašanje: ali bo mesto razvijalo dve veliki, ločeni destinaciji — Waterfront in Surčin — ali pa bo znalo obe povezati v enotno zgodbo Beograda kot destinacije?

Po letu 2027 bo Surčin deloval kot velika vstopna točka v Srbijo – z letališčem, nacionalnim stadionom in novim sejemsko-poslovnim središčem na enem mestu. In samo po sebi se postavlja vprašanje, kako bodo uspeli integrirati vse te zgradbe in investicije v čas po Expu. A to je le en pogled. Drugi je destinacija kot celota. Če bo na eni strani nastajal novi Surčin, na drugi pa rasel Waterfront, se postavlja vprašanje: ali bosta to dve destinaciji, vsaka zase, dve mesti v mestu, ali pa bo vse skupaj še vedno ena destinacija – Beograd?

Pametna destinacija niso le zgradbe. Niso stadioni, paviljoni ali novi poslovni centri. Pametna destinacija je povezanost. Je razumevanje ljudi, njihovih potreb in pričakovanj. Je jasna vizija, kam želimo priti čez deset ali dvajset let. Tako kot kapitan na ladji mora vedeti, kam pluje, sicer bo po morju vijugal sem ter tja. In če mu zmanjka hrane ali goriva, je njegova pot hitro končana.

Zato verjamem, da je pri destinacijah enako kot pri podjetjih. Veliko lahko zraste hitro. Vprašanje pa je, ali raste tudi zdravo. Zato je moje razmišljanje preprosto: začni z malim, imej jasen načrt in nato pametno rasti.