Pametna destinacija se ne začne v aplikaciji

Od Bagdada do Tare

Pred nekaj dnevi sem se vrnil s poslovne poti po Iraku. Veliko sestankov, veliko pogovorov, veliko vtisov. Irak je ena tistih držav, kjer zelo hitro vidiš, kako pomembna je infrastruktura. Nekoč je bil ena najnaprednejših držav, nato tako rekoč v celoti porušen, zdaj pa se počasi pobira. Razvoj teče hitro, saj je v državi veliko denarja. Turistično je najbolj razvit sever Iraka.

Večino časa sem preživel v Bagdadu, na sever pa mi ni uspelo priti. Bagdad je devetmilijonsko mesto nasprotij. Od dragega prestiža do porušenih stavb, neurejenih cest in pločnikov, ki jih komaj kje vidiš. Tudi Google Maps ne deluje dobro, čeprav imaš internetno povezavo. Bagdad vsekakor še ni niti »P« od pametne destinacije. A glede na denar, ki ga ima ta država, ima vse možnosti, da to nekoč postane.

In tako, skoraj brez prehoda, pride poletje. V mislih imam počitnice. Članek pišem v avtu, žena vozi. Sam imam glavo še vedno pri različnih obveznostih. Ali sem naredil vse glavne stvari? Kaj sem pozabil? Bo spet padel kakšen projekt, tako kot skoraj vsako poletje? Ne da bi se pritoževal. No, čeprav se malo. Predvsem zato, ker bi lahko bolj odklopil.

Še pred dvema dnevoma nisem natančno vedel, kdaj bomo šli. Vem, da bi se bilo treba ustaviti in da je čas za dopust. Otroci so nestrpno čakali. Jaz pa se sprašujem: »Ali bom znal biti vsaj približno v slogu dolce far niente?«

Destinacija? Nacionalni park Tara v Srbiji. Že nekaj let me hrvaško morje ne zanima več. Predrago in prevroče. Iskanje prostora za brisačo? Ne, hvala. O destinaciji sem nekaj slišal in tudi nekaj malega raziskal, kolikor mi je čas dopuščal. Ker se pri našem poslovanju veliko ukvarjamo tudi s podporo in ponudbo rešitev za pametne destinacije, sem seveda radoveden, kaj bomo našli.

Že začetek je bil zanimiv. Opravim rezervacijo prek Bookinga. Plačilo na kraju samem. V redu. Pišem nastanitvi in vprašam, ali je v resortu mogoče plačati s kartico. Odgovor? »Only cash.« Aha. Nič, bo treba vzeti več gotovine s seboj. Za človeka, kot sem jaz, ki ima redko več kot 50 evrov v denarnici in skoraj vse plačuje s kartico na telefonu, bo to zanimivo.

Kar gost zares opazi

Zame pametna destinacija ni le digitalizacija, ampak tudi ljudje, njihove navade in prijaznost. Morda mi je prav ta zadnja stvar najpomembnejša. Vse se da, če so ljudje prijazni in pripravljeni pomagati.

Po drugi strani tudi prijaznost ne pomaga veliko, če je osnovna infrastruktura slaba. Že zdaj se sprašujem, kakšna bo cesta do končne lokacije in nato do različnih točk v destinaciji. Ker smo danes že precej odvisni od interneta, me zanima tudi to. Vem pa, da me morebitne težave niti slučajno ne bodo motile tako kot običajno. Prestaviti nameravam iz šeste prestave v tretjo. Upam, da kdaj tudi v drugo.

Destinacija ni slogan. Ni aplikacija. Ni lepa spletna stran. Ni strategija v PDF-ju. Destinacija je občutek. Je vprašanje, ali veš, kam moraš iti. Ali lahko parkiraš. Ali te kdo normalno sprejme. Ali razumeš, kaj lahko počneš. Ali te prostor sprosti ali še dodatno utrudi. Ali imaš občutek, da si dobrodošel, ali pa si samo še ena denarnica, ki jo je treba čim hitreje izprazniti.

Zlatibor naj bi bil dober primer. Morda je ponekod urbanistično divji. Morda nima tiste sterilne urejenosti, ki jo radi povezujemo z »resnimi« destinacijami. A ravno zato zna biti zanimiv. Ker ni nastal kot popoln produkt iz učbenika. Nastal je iz povpraševanja, energije, investicij, domačih in regionalnih gostov, družin, vikendov, apartmajev, hrane, zraka, sprehodov, wellnessa, zabave in zelo konkretne potrebe ljudi, da nekam gredo.

In tukaj pridemo do neprijetne resnice za marsikatero »top« destinacijo v regiji. Gostu je pogosto vseeno, koliko strateških dokumentov imaš. Pomembna mu je uporabniška izkušnja. Verjamem pa, da je na prvem mestu še vedno to, kako prijazni so ljudje do njega. Ali je dobil vrednost za denar? Ali so imeli otroci kaj početi? Ali je bilo dovolj vsebin? Ali je bila hrana dobra? Ali se je lahko sprehodil? Ali se je lahko spočil? Od vsega tega je odvisno, ali se bo vrnil.

Živost je pogosto močnejša od popolnosti

Osebno me zanimajo destinacije, ki niso nujno najbolj očitne. Kraji, ki jih še nismo do konca raziskali. Gorske destinacije, notranjost, manjša mesta, kraji ob rekah, gozdovi, podeželje in lokalne skupnosti. Prostori, ki dolgo niso bili v središču turistične pozornosti, danes pa vse bolj postajajo pravi akterji turizma.

Zakaj?

Verjamem, da nisem edini in da nas je vedno več takih, ki ob vse večjem divjanju življenja iščemo nekaj drugega. Iščem manj hrupa. Več prostora. Manj nastopaštva. Več občutka. Manj utrujenosti po dopustu. Več normalnosti. In ja, tudi boljše razmerje med ceno in izkušnjo.

Zato lahko tudi kraji brez velikih kompleksov konkurirajo bolj znanim destinacijam v regiji. Imajo namreč nekaj, kar je danes zelo pomembno: energijo, širino, dostopnost, vsebino in občutek, da se nekaj dogaja. Niso popolni. Ampak so živi. In to je v turizmu pogosto močnejše od popolnosti.

Pametne destinacije prihodnosti ne bodo samo tiste, ki znajo privabiti gosta. To zna danes z dovolj velikim oglaševalskim proračunom že skoraj vsak. Prave pametne destinacije bodo tiste, ki znajo gosta sprejeti, prostor varovati, podpreti lokalne ljudi in človeku omogočiti, da se domov vrne vsaj malo bolj spočit, kot je prišel. Kar pa je, če smo iskreni, danes že skoraj luksuz.

Ja, priznam, da se obiska Nacionalnega parka Tara veselim. In prva stvar, ki se je veselim? Knjiga. No, pravzaprav najprej pivo na destinaciji, ko bom parkiral avto.

Želim vam lep dopust, kjerkoli že bo. Da si spočijete, se digitalno odklopite in napolnite z energijo.

Z vami bomo znova konec avgusta.