Ko gozd postane del pametne destinacije

V tokratni izdaji Pametnih destinacij odpiramo nekoliko drugačen pogled na prihodnost turizma. Pametne destinacije niso le destinacije, ki uporabljajo podatke, digitalna orodja in sodobne tehnologije. Vse bolj postajajo tudi prostori, ki znajo razumeti človeka, njegovo potrebo po ravnovesju, zdravju, miru in kakovostnem stiku z okoljem.

O tem se pogovarjamo z doc. dr. Darijo Cvikl , raziskovalko in strokovnjakinjo na področju turizma, dobrega počutja, gozdnega turizma in povezovanja naravnega okolja z zdravjem. Njeno delo odpira pomembno vprašanje: kako lahko gozd in narava postaneta več kot le ozadje turistične ponudbe — kako lahko postaneta del premišljenega, odgovornega in dolgoročno vzdržnega razvoja destinacij.

1. Pametna destinacija onkraj tehnologije

Ko govorimo o pametnih destinacijah, pogosto najprej pomislimo na digitalizacijo, podatke in upravljanje obiskovalcev. Kaj pa je po vašem mnenju pri razvoju pametnih destinacij pogosto spregledano, kadar govorimo o človeku, prostoru in kakovosti bivanja?

Pri razvoju pametnih destinacij pogosto spregledamo, da pametnost ni zgolj tehnološka kategorija. Pametna destinacija ni samo tista, ki učinkovito uporablja podatke, aplikacije in digitalna orodja, temveč predvsem tista, ki zna (tudi s pomočjo IKT, a predvsem na osnovi kritičnega razmišljanja upravljalcev) dolgoročno uravnotežiti potrebe obiskovalcev, lokalnega prebivalstva, in poslovanja na eni strani, z okoljskimi zahtevami očuvanja pristnega naravnega okolja, njegove geo in bio diverzitete ter ohranjanja kakovosti bivanja in delovanja na drugi strani. Kot docentka na Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije ter nosilka predmeta Trajnostni management v turizmu razumem pametno destinacijo kot prostor, ki zna upravljati razvoj celostno: z vidika zdravja, okolja, skupnosti, identitete prostora in trajnostne vrednosti. V tem smislu so moja avtorska dela od leta 2015 dalje, predvsem raziskave turistične privlačnosti gozda, gozdne terapije, terapevtskega gozdnega turizma in trajnostnega destinacijskega razvoja, usmerjena prav v razumevanje destinacije kot živega ekosistema, ne le kot turistične dejavnosti, ki bi bila izolirano razvojno planirana.

Pametna destinacija prihodnosti bo zato morala biti tudi regenerativna destinacija, ki ima ekosistemski značaj – torej takšna, ki ne meri uspeha samo s številom prihodov in nočitev, temveč tudi z vprašanjem, ali prostor po turistični rabi ostaja zdrav, dostopen, tih, varen in kakovosten za življenje tako lokalne skupnosti (v prvi vrsti), kot tudi vsej flori in fauni na destinacijskem območju.

2. Spremenjen odnos do narave

V zadnjih letih se zdi, da obiskovalci v naravi ne iščejo več le aktivnosti ali lepih razgledov, ampak tudi umik, regeneracijo, tišino in občutek ravnovesja. Kako vi vidite to spremembo v odnosu turistov do naravnega okolja?

Odnos turistov do narave se je v zadnjih letih bistveno spremenil. Narava ni več razumljena samo kot kulisa za rekreacijo, šport ali estetsko doživetje, temveč vse bolj kot prostor umika, regeneracije, psihofizičnega ravnovesja in notranje obnove.

To je posebej izrazito po pandemiji, ko so se okrepile potrebe po tišini, varnosti, počasnosti, avtentičnosti in stiku z naravnimi okolji. V svojih raziskavah in strokovnem delu na področju gozdne terapije ugotavljam, da obiskovalci v gozdu ne iščejo več samo poti, razgleda ali aktivnosti, temveč notranjo transformativno izkušnjo, ki jim pomaga ponovno vzpostaviti stik s sabo, s telesom, z dihanjem, z naravo in z občutkom notranje stabilnosti.

Gozd v tem kontekstu postaja terapevtski prostor. Ne nadomešča medicine, lahko pa pomembno podpira preventivo, krepitev zdravja, obvladovanje stresa in izboljšanje kakovosti življenja. To izhodišče je prisotno tudi v mojih avtorskih delih o terapevtskem gozdnem turizmu, modelu turistične privlačnosti gozda ter v strokovnih gradivih, ki povezujejo turizem, zdravje, trajnostni razvoj in gozdne ekosisteme.

3. Gozd kot doživetje z dodano vrednostjo

Gozd je v Sloveniji zelo prisoten, vendar v turistični ponudbi pogosto ostaja predvsem prostor za sprehod, rekreacijo ali izlet. Kdaj po vašem mnenju gozd postane kakovostno turistično doživetje in ne le lokacija, skozi katero se obiskovalec sprehodi?

Gozd postane kakovostno turistično doživetje takrat, ko ni več obravnavan zgolj kot prostor, skozi katerega se obiskovalec sprehodi, temveč kot strukturirano, interpretirano in strokovno vodeno okolje z jasno dodano vrednostjo.

Ta dodana vrednost lahko izhaja iz več ravni: iz naravnih značilnosti gozda, njegove mikroklime, tišine, biotske raznovrstnosti, lokalne kulturne dediščine, gozdarskih tradicij, doživljajskih poti, terapevtskih programov in vključenosti lokalne skupnosti. V eni od raziskav turistične privlačnosti gozda, leta 2022 sem poudarila, da vrednost gozda v turizmu ne nastaja samo iz njegove naravne lepote, temveč iz premišljene povezave ekoloških, socialnih, kulturnih, zdravstvenih in doživljajskih dimenzij.

Kakovostno gozdno doživetje zato ni množični turistični produkt, temveč skrbno oblikovana izkušnja, ki spoštuje nosilno zmogljivost prostora, avtentičnost okolja in zdravje ekosistema – ki pa ni namenjena le prestižnim gostom (kakor se pogosto razume nemnožični ali butični turizem), temveč različnim segmentom gozdnih turistov in obiskovalcev. Šele takrat gozd postane destinacijski kapital z visoko dodano vrednostjo.

4. Meja med pristnim programom in površinskim marketingom

Pri pojmih, kot so gozdna terapija, gozdno kopanje, well-being in regeneracija v naravi, lahko hitro pride do zelo različnih interpretacij. Kaj mora imeti strokovno zasnovan program, da je za obiskovalca res varen, kakovosten in verodostojen?

Strokovno zasnovan program mora biti strokoven in varen v prvi vrsti – kar pomeni, da certifikat, ki ga ponuja, mora zbujati zaupanje v institucijo, ki ga je izdala. Najbolje, da je validiran in potrjen na nacionalni ravni, kakor ga imamo potrjenega v Republiki Sloveniji, kjer je njegovo strokovnost potrdil Center za poklicno izobraževanje, ki predstavlja osrednjo državno inštitucijo za razvoj, raziskave in svetovanje na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja. Ustanovila ga je vlada RS, soustanovitelja pa sta Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije . Nadalje, tak program mora imeti mora jasno opredeljen namen, usposobljenega izvajalca, varen protokol izvedbe, poznavanje ciljne skupine, spoštovanje zdravstvenih omejitev udeležencev, ustrezno izbrano naravno okolje in etični odnos do gozda. Pomembno je tudi, da se ne obljubljajo nerealni zdravstveni učinki, temveč da se program utemeljuje na preverjenih znanstvenih spoznanjih in interdisciplinarnem sodelovanju.

V svojih avtorskih delih, med drugim v okviru raziskav gozdne terapije, terapevtskega gozdnega turizma, študijskega programa za izvajalce gozdne terapije ter znanstvenih in strokovnih prispevkov od leta 2015 do danes, zagovarjam razlikovanje med promocijo naravnih gozdno terapevtskih aktivnosti in strokovno utemeljenimi naravnimi intervencijami. Verodostojnost programa izhaja iz znanja, varnosti, metodološke jasnosti in spoštovanja prostora.

5. Narava kot del destinacijskega upravljanja

Če želi destinacija razvijati ponudbo v gozdu ali drugih naravnih prostorih, ne gre samo za oblikovanje novega turističnega produkta. Vključiti je treba tudi lokalno skupnost, nosilno zmogljivost prostora, sezonskost, varovanje narave in usposobljene izvajalce. Kaj se vam pri tem zdi najbolj pomembno?

Če želi destinacija razvijati ponudbo v gozdu ali drugih naravnih prostorih, mora najprej razumeti, da narava ni prazna razvojna površina. Je občutljiv ekosistem, ki ima svoje meje, funkcije in vrednosti.

Najpomembnejše je zato celostno destinacijsko upravljanje, ki temelji na strokovnih izhodiščih. Metodološki okvir za omenjeno celostno upravljanje z destinacijo sem objavila leta 2025 v tuji znanstveni publikaciji Forests. To pomeni vključevanje lokalne skupnosti, gozdarjev, zdravstvenih strokovnjakov, turističnih ponudnikov, občin, izobraževalnih institucij in usposobljenih izvajalcev programov. Prav tako je treba upoštevati nosilno zmogljivost prostora, sezonskost, dostopnost, varovanje narave, prometne obremenitve, mirne cone in dolgoročni vpliv obiskovanja, ter – zelo pomembno – gozdno terapevtski potencial destinacije, ki mora biti strokovno utemeljen.

Vsakič znova, ko kje predavam na temo gozdno terapevtskega turizma, rada poudarim, da razvoj terapevtskega gozdnega turizma ne sme temeljiti na vprašanju, koliko obiskovalcev lahko pripeljemo v gozd, temveč na vprašanju, koliko zdravilne, ekološke in doživljajske kakovosti lahko gozd dolgoročno ohrani. To je bistvena razlika med potrošniško in regenerativno logiko turizma.

6. Priložnost za Slovenijo

Slovenija ima močno zeleno identiteto, bogate naravne vire in vse več znanja na področju zdravja, dobrega počutja in trajnostnega turizma. Kje videte največjo priložnost, da bi se ta potencial razvil v bolj prepoznavno in povezano turistično zgodbo?

Slovenija ima izjemno priložnost, da svojo zeleno identiteto nadgradi v prepoznavno zgodbo terapevtskega, klimatskega in regenerativnega turizma. Imamo visoko gozdnatost, bogato biotsko raznovrstnost, močno tradicijo zdraviliškega in wellness turizma, razvijajoče se znanje na področju gozdne terapije ter strateško usmeritev v trajnostni turizem.

Največjo priložnost vidim v povezovanju teh področij v celosten model: gozdna terapija, klimatski resorti, zdravje, lokalna skupnost, trajnostno destinacijsko upravljanje, izobraževanje izvajalcev in znanstveno utemeljeni programi. V vsakem intervjuju do sedaj sem tudi poudarila, da bi Slovenija lahko postala ena vodilnih evropskih destinacij za terapevtski gozdni turizem, vendar le, če bo razvoj temeljil na strokovnih standardih, interdisciplinarnem sodelovanju in varovanju naravnih ekosistemov.

V vseh mojih avtorskih delih od leta 2015 dalje, vključno z raziskavami turistične privlačnosti gozda, modelom gozdnega turizma, kliničnim pilotnim delom na področju gozdne terapije, prispevki o terapevtskem gozdnem turizmu in strokovnimi izhodišči za izobraževanje izvajalcev gozdne terapije, izpostavljam, da Slovenija ne potrebuje samo novih produktov, temveč povezano razvojno paradigmo.

Ta paradigma bi lahko Slovenijo pozicionirala kot državo, kjer gozd ni samo naravni simbol, temveč tudi prostor zdravja, znanja, kulture, tišine in kakovostnega bivanja.