Pametna destinacija: vizija, ki jo vsi omenjamo – a redki zares želimo

Pametne destinacije so postale del vsakdanje retorike. O njih govorimo na konferencah, jih zapisujemo v strategije in jih radi postavljamo ob bok trajnosti, digitalni preobrazbi in prihodnosti turizma. A po več kot desetletju dela z destinacijami doma in v tujini si upam postaviti neprijetno, a nujno vprašanje:

Si destinacije sploh zares želijo biti pametne?

Kaj sploh pomeni biti pametna destinacija?

Na papirju zveni logično. V praksi pa se že ob prvem resnem koraku začne zapletati.

Ko se pamet ustavi pri »naših« in »vaših«

Prva ovira se pojavi že pri vprašanju: kaj je sploh destinacija? Je to mesto, občina, regija, država?

Iz izkušenj vem, da se že v kraju s pet tisoč prebivalci ponudniki pogosto ne morejo poenotiti, kaj bi skupaj sploh ponudili. Sodelovanje s sosednjo vasjo? Pogosto naletimo na tiho, a zelo jasno sporočilo: »To niso naši.«

Ta miselnost ne ostane le pri vsebini, temveč se hitro preseli tudi k odločitvam o partnerjih, izvajalcih in tehnologiji. Referencam in znanju pogosto zmanjka teže v trenutku, ko nekdo ni »naš«. Pametna destinacija pa se ne začne z aplikacijo – začne se z odprtostjo.

Podatki kot orožje, ne kot infrastruktura

Če želi destinacija delovati kot enoten organizem, mora dihati s podatki. A prav tu se pogosto vse ustavi.

GDPR postane priročen ščit, včasih upravičen, pogosto pa zgolj izgovor. Slišimo:

• »Tega se ne sme.«
• »Pravno je preveč tvegano.«
• »Raje nič, kot narobe.«

V resnici pa v ozadju pogosto tiči strah:

• da bo nekdo izgubil konkurenčno prednost,
• da mu bodo »ukradli« goste,
• da bo DMO imel preveč nadzora.

Podatke še vedno obravnavamo kot lastnino posameznika, ne kot skupno infrastrukturo destinacije. Paradoks je očiten: v tem boju nihče ne zmaga. Največ izgubi destinacija – in z njo vsi deležniki.

Sebičnost, utrujenost in kazanje s prstom

V vseh letih sem srečal izjemno predane ljudi – tako v TIC-ih kot med ponudniki. A sistem kot celota pogosto obstane v začaranem krogu.

Medtem pa se svet okoli nas spreminja. Novi gost, predvsem generacija Z, ne ločuje več ponudnikov. Ne zanima ga posamezna storitev, ampak celotna izkušnja destinacije. Če ta ni povezana, smiselna in digitalno podprta, gre drugam. Brez slabe vesti.

Pomanjkanje prave volje – temeljni problem

Vse zgoraj našteto vodi do enega skupnega imenovalca: pomanjkanja iskrene volje.

Ne volje na papirju, ne v strategijah, temveč volje za sodelovanje, delitev, učenje in tudi odpoved delu individualnega nadzora v korist skupnega cilja.

O pametnih destinacijah govorimo veliko, a se pogosto še nismo niti dotaknili resničnih vprašanj digitalizacije, razumevanja podatkov in realnih stroškov razvoja. Buzzwordi živijo naprej, realnost pa čaka.

Psiholog Martin Kojc je že leta 1935 zapisal:

Morda je danes pravi trenutek, da si kot kreatorji destinacij iskreno odgovorimo:

koliko si pametne destinacije res želimo – in kaj smo zanjo pripravljeni storiti?

Kajti šele takrat se lahko začne prava digitalna preobrazba. In še pomembneje: razumevanje gostov, ki se bodo zadovoljni vračali in postali ambasadorji krajev, v katere bomo lahko ponosni.