Od Baščaršije do Londona: lekcije o pametnih destinacijah

Zadnjih 14 dni je bilo precej intenzivnih – od dogodka v Sarajevu do sejma v Londonu. Dve popolnoma različni okolji, skoraj dva svetova. Na eni strani še vedno iščeš gotovino in upaš, da bodo kartico sploh sprejeli. Na drugi strani brez razmišljanja plačaš javni WC (0,2 funta) s kartico – in te nihče niti ne vpraša, kako boš plačal. Samoumevno je.

A prav v tem kontrastu se skriva bistvo. Vsaka destinacija ima svoj značaj. Sarajevo s svojo Baščaršijo – ozke ulice, vonj hrane, občutek zgodovine na vsakem koraku. London pa na drugi strani – mogočne zgradbe, cerkve, gradovi in globalna energija- občutek, da si v središču sveta. Primerjave so velike, razlike očitne, a nekaj jima je skupno: ljudje. Odprtost, pripravljenost pomagati, normalna, človeška komunikacija.

In prav tu se začne razmislek o pametnih destinacijah. Pogosto govorimo o tehnologiji, podatkih, digitalnih orodjih. A uporabniško izkušnjo še vedno najbolj definira – človek.

Prvi stik z Londonom? Avtobus z letališča. In voznik. Ne pretiravam – imel sem občutek, kot da sem prišel na zelo subtilen stand-up nastop. Človek je vzel mikrofon in začel razlagati pravila vožnje, varnostne napotke, postanke… ampak na način, da si ga dejansko poslušal. Tisti tipični angleški humor, rahlo sarkastičen, zelo suh, popolnoma nevsiljiv. Brez enega samega “prisiljenega” stavka. In nazadnje, tik pred koncem vožnje, še en “zaključni nastop” – ponovno informacije, zahvala, želja po lepem dnevu. Profesionalno, a hkrati tako človeško, da dobiš občutek, da si dobrodošel. To je prvi vtis destinacije. In takšne stvari ostanejo.

Še bolj zanimiva situacija: prvič na busu, malo zmeden, vprašam voznico, ali grem v pravo smer. Pove, izstopiva… in ugotoviva, da sva šla v napačno smer. Šoferka zapelje nekaj metrov naprej, odpre vrata in mi pove, da morava v nasprotno smer. Brez nervoze, brez “to ni moj problem”. Samo pomoč.

Majhna gesta, velik vtis.

Tokrat sem si prvič vzel tudi čas za “nekaj več”. Običajno pridem na dogodek in grem takoj nazaj. Tokrat pa sem si vzel dodatni čas za mesto. Webinar o digitalnih orodjih za pametne destinacije sem oddelal kar iz parka ob Buckinghamski palači. Sedim na klopi, računalnik v naročju, pol ure govorim v ekran – mimoidoči pa brez enega samega čudnega pogleda. Prostor, ki ti omogoča, da delaš kjerkoli. To je tudi del sodobne destinacije. Na tem mestu naj povem, da e-sim kartica omogoča 5GB prenosa z 5€. Med tem ko sem preveril z mojim ponudnikom telefona- 10€ za 1GB...

Po webinarju sledi sprehod proti palači. Gneča, ljudje čakajo. Ne veva zakaj. Stopiva bližje ograji – in čez dve minuti policijsko spremstvo ter kolona vozil. Kraljeva družina. In ja – brez domišljije, princ William je dejansko pogledal proti nama in pomahal. Tisti kratek, čisto realen trenutek, ki ti ostane.

A vrhunec – ali skoraj “prelom” celotnega obiska – pride zadnji dan. Metro. Gneča. Hitenje proti letališču. In šele čez dobre pol ure ugotovim: nahrbtnik je ostal na vlaku. Oba najina laptopa. Denarnica s karticami, gotovino, dokumenti. In ključ od avta. Ter nekaj ostalih malenkosti.

V tistem trenutku se vse ustavi. Tisti občutek v želodcu, ko veš, da si v resnem problemu. Vračanje nazaj. Iskanje. Klici na “Lost and found”. Nič. Popolnoma nič. In potem – preobrat. Sporočilo na LinkedInu. Nekdo je našel nahrbtnik. Ga odprl, našel moje ime in me začel iskati. In me našel. To ni sistem. To ni digitalna rešitev. To je človek.

A to še ni konec. Tudi povratek domov ponudi svoj zaključek zgodbe. Prazna avtocesta, 2:30 zjutraj, utrujenost. Naenkrat modre luči za mano. Policija. Tempomat na 140, spregledana omejitev 100. Ustavim. Prideta dva hrvaška policista. Pojasnita prekršek, povesta kazen. Vse korektno. Potem pa vprašanje za dokumente, pogovor… in jaz jima na kratko razložim cel dan – izgubljen nahrbtnik, stres, vračanje, čakanje. Spogledala sta se in rekla: “Imali ste težak dan. Nećemo vas kazniti. Samo pazite odsad.”

Če vse to povežem – Sarajevo, London, poslovni sestanki, izgubljen nahrbtnik, avtobusni “stand-up” voznik, policijska kontrola, in celo nepričakovani stik s princem – pridem do iste ugotovitve.

Pametne destinacije niso samo tehnologija. So kombinacija:

– funkcionalne infrastrukture

– digitalne podpore

– in predvsem ljudi

Poslovni turizem pri tem igra ključno vlogo. Ni več samo “pridem, oddelam, grem”. Je izkušnja. Je priložnost, da nekdo destinacijo začuti – in se vrne. Z družino, prijatelji ali novimi poslovnimi idejami.

In tukaj imamo v regiji še ogromno prostora. Ne v osnovni ponudbi, ampak v nadgradnji. V detajlih. V prvem vtisu. V vozniku, ki zna iz varnostnih navodil narediti izkušnjo. V sodelovanju med deležniki.

Na koncu velja preprosto pravilo: Ne gre samo za to, kaj destinacija ponuja. Gre za to, kako se ob tem počutiš, S kakšnimi občutki odideš in ali je pustilo vtis na tebi, da se želiš vrniti. In midva se vsekakor bova, že zelo kmalu. In kaj bo prvo kar bom naredil? Obiskal človeka, ki se je potrudil me najti.