Zeleno – toda kje točno?

To pomlad je skoraj nemogoče ubežati besedi »trajnostno«. Še posebej v aprilu – znanem zelenem in ekološkem mesecu.

A ne le zdaj, tudi na splošno – na konferencah, v strategijah, načrtih, razpisih, na spletnih straneh turističnih organizacij in destinacij – je vse več besed, kot so »zeleno«, »eco«, »bio«, »green«, in vse skupaj daje občutek, da se stvari končno premikajo v pravo smer.

Vidimo manj plastike, več eko izdelkov, vse pogosteje obnovljive vire energije in na prvi pogled imamo občutek, da se turizem začenja usklajevati s prostorom, v katerem se odvija.

In vse to ima res smisel. Je pomembno. Je potrebno. In res bi si želela reči, da sem s tem zadovoljna.

A dlje ko opazujem in zaradi dela, s katerim se ukvarjam, se mi vse bolj zdi, da smo trajnost začeli meriti izključno s tem, kar lahko vidimo in pokažemo.

Drevo, ki smo ga posadili. Material, ki smo ga zamenjali. Certifikat, ki smo ga pridobili.

Tistega, česar ne vidimo – skorajda ne omenjamo. In prav zato čutim potrebo govoriti prav o teh stvareh. Kajti prav tam nastaja največji odtis.

Nevidna plast, ki je ne občutimo takoj – a nas oblikuje.

Digitalno je danes vstopilo v vsak del turizma, skoraj neopazno, a popolnoma. In tega sem vesela, saj verjamem v dobre strani digitalizacije in napredek, ki ga prinaša.

Rezervacije, ki se zgodijo v nekaj klikih, kampanje, ki pridejo ob pravem času, sistemi, ki spremljajo vedenje gostov in poskušajo razumeti njihove potrebe, personalizirana sporočila, ki pridejo še preden se jih sploh zavemo.

Vse to naredi izkušnjo lažjo, hitrejšo in učinkovitejšo. In boljšo.

A obstaja eno vprašanje, ki ga redko povezujemo s tehnologijo: kako se po vsem tem pravzaprav počutimo? Ne med uporabo tehnologije, ampak potem, ko jo izklopimo.

Občutek rahle utrujenosti, ki je ne znamo natančno razložiti. Napetost, ki ostane v telesu brez jasnega razloga. Občutek, da smo ves dan reagirali, a nismo bili zares prisotni.

To ni fizična utrujenost. To je utrujenost pozornosti. In vse pogosteje postaja del turistične izkušnje, čeprav je redko tako poimenujemo. Tudi jaz nisem izjema. Včasih se ujamem, kako stojim v naravi, na mestu, ki bi me nekoč popolnoma umirilo, in ugotovim, da potrebujem nekaj minut, da se zares “vrnem”. Kot da telo ve, kje je, pozornost pa še vedno zaostaja.

Takrat se zavem, kako zelo smo se oddaljili od preprostega doživetja – da nekje smo, brez potrebe, da to takoj delimo, zabeležimo ali razumemo. Samo da smo.

To je ena nevidna plast, o kateri se ne govori dovolj. Eden od njenih delov pa je digitalni odpad.

Digitalni odpad ne obremenjuje prostora – obremenjuje človeka

Za razliko od fizičnega odpada digitalnega ne moremo videti niti ga ne moremo pustiti za sabo. Potuje z nami – skozi obvestila, sporočila, zaslone in stalne dražljaje. Telo pa ga zelo dobro prepozna. V stalnih prekinitvah pozornosti. V majhnih distrakcijah, ki se zdijo nepomembne. V potrebi, da nenehno reagiramo in sprejemamo majhne odločitve.

Raziskave, kot so tiste, ki jih izvaja University of California Irvine, kažejo, da se po vsaki prekinitvi pozornosti koncentracija povrne šele po določenem času. To v praksi pomeni nekaj zelo preprostega: gost ni popolnoma prisoten. Ne zato, ker tega ne bi želel. Temveč zato, ker ga nekaj nenehno prekinja.

In vsakič, ko se vrne v trenutek, potrebuje nekaj časa, da znova začuti mir, prostor ali izkušnjo. Ta majhen, ponavljajoč se napor – skoraj neopazen – sčasoma postane utrujenost. Ne tista, ki jo odpravimo s spanjem, temveč tista, ki izhaja iz stalnega preklapljanja pozornosti.Zato digitalni odpad v turizmu ni le tehnično vprašanje. Je vprašanje zdravja in kakovosti izkušnje.

Zdravje ni samo v naravi – temveč v odsotnosti šuma

Ko govorimo o zdravju v turizmu, ga pogosto povezujemo z naravo, gibanjem, svežim zrakom, gozdom in tišino. A obstaja ena plast, ki jo redko omenimo, pa je enako pomembna: odsotnost digitalnega šuma.

Lahko si v najlepšem gozdu in vseeno čutiš nemir. Ne zato, ker prostor ni dober, temveč zato, ker pozornost ni svobodna.

Zdrava destinacija zato ni le tista, ki ponuja naravo. Temveč tista, ki omogoča, da jo zares doživiš.

Kaj to pomeni v praksi?

Ne več digitalnega – temveč pametnejšo digitalizacijo. V tem smislu to pomeni:

• manj nepotrebnih obvestil in sporočil
• komunikacija le takrat, ko ima resnično vrednost
• jasne in preproste informacije, brez preobremenjenosti
• digital, ki pomaga, a ne zahteva stalne pozornosti

Prav tu nastopi nova vloga pametnih destinacij – ne v tem, da dodajajo še več tehnologije, temveč da upravljajo njeno intenzivnost. Da uporabljajo podatke in sisteme za zmanjševanje nepotrebnih stikov, ne za njihovo povečevanje. Da digital naredijo neviden tam, kjer je to mogoče.

Prostori in izkušnje, ki ne zahtevajo odziva:

• območja brez zaslonov
• izkušnje, ki vračajo fokus na telo in čutila
• trenutki, v katerih nič ne zahteva odgovora

Včasih je namreč največja vrednost prav v tem, da nam ni treba ničesar narediti.

Zelena digitalizacija kot vprašanje zdravja

Če trajnost obravnavamo izključno skozi vire in energijo, spregledamo ključni del. Človeka. Njegovo pozornost. Njegovo sposobnost, da se sprosti, upočasni in je prisoten.

Turizem ni le gibanje skozi prostor. Je stanje, v katerem smo, ko smo tam. In če je to stanje stalne stimulacije in prekinitev, potem ne more biti regenerativno. Ne glede na to, kako »zelen« je prostor okoli nas.

Tišina kot najvišja oblika trajnosti

Najdragocenejši del izkušnje se zgodi takrat, ko nič ne zahteva naše pozornosti. Ko nič ne prekinja našega toka. Ko smo lahko v prostoru brez potrebe, da ga nenehno interpretiramo skozi zaslon. To je trenutek, ko se telo začne umirjati.

In morda je prav to nova definicija trajnosti. Ne koliko lahko dodamo. Temveč koliko lahko ne porušimo.

Morda prava zelena destinacija ni tista, ki največ vlaga v trajnost, niti tista, ki to najglasneje komunicira. Temveč tista, ki razume, kje je meja.