Pogled nazaj in kako v leto 2026

Ko smo pred letom in pol začeli pisati Digital Disruptor, nisem imel jasnega načrta, kam nas bo točno odpeljalo. Iskreno – nisem imel niti ambicije graditi še en »brendirani« novičnik. Takšnih je že dovolj. Kar sem imel, je bila potreba. Potreba, da se stvari, ki jih živimo vsak dan, nekam zapišejo. Da dobijo kontekst. Da ne ostanejo zgolj pogovori v avtu, na sestankih ali zvečer doma.

Digital Disruptor ni nastal kot strategija. Nastal je kot refleksija.

Sčasoma sem, hotel ali ne, postal tudi junak kakšnega vica – najpogosteje na lasten račun. O tehnologiji, o počasnosti, o tem, kako nenehno »kompliciram« in postavljam preveč vprašanj, preden nekaj implementiramo. A s tem sem se sprijaznil. Ker za temi vprašanji ni bila potreba, da imam prav, temveč potreba, da razumem. Razumevanje pa zahteva čas. In napake. In humor.

Tisto, kar Digital Disruptor dela posebnega – vsaj zame – je to, da vanj nikoli nismo pisali »iz vloge«. Nihče od nas. V mnogih besedilih so skrite zelo osebne zgodbe. Včasih odkrito, včasih med vrsticami. O utrujenosti. O preobremenjenosti. O dvomih. O naravi kot ravnovesju. O tem, kako je tehnologija lahko glasna, človek pa tih – in kako se to ravnovesje zlahka izgubi.

In morda je prav zato Digital Disruptor sčasoma našel svoj glas. Nismo ga iskali – zgradil se je sam. Skozi 28 izdaj, skozi intervjuje z ljudmi iz industrije, skozi resnične projekte, skozi pogovore, ki niso bili vedno prijetni, so pa bili iskreni.

Tako so se naravno oblikovali trije stebri: ljudje, praksa digitalne transformacije in skrb za notranji ritem v digitalnem svetu.

Vsako leto, nekje proti koncu decembra, me zagrabi potreba po tihem obračunu s samim seboj. Ne s številkami. Ne s KPI-ji. Ampak z vprašanjem: kaj se je letos zares potrdilo? Ta izdaja Digital Disruptorja, čeprav praznična, je nastala prav iz tega vprašanja.

Ena misel se je nenehno vračala: Tehnologija brez razumevanja ne deluje. In ne mislim samo na tehnično razumevanje. Videl sem preveč organizacij, ki so kupile rešitve, ker so »bile na voljo«, ne pa zato, ker so jih res potrebovale. Videl sem tudi preveč frustriranih uporabnikov, ki so izginili za nadzornimi ploščami in prezentacijami.

Zato smo v Digital Disruptorju vedno znova vračali fokus na človeka:

· kdo je uporabnik,

· kaj v resnici potrebuje,

· kje se zatika,

· in kje se zgodi tisti tihi trenutek, ko sistem končno začne delati zanj.

Kupec ni transakcija. Kupec je človek v procesu. In to je lekcija, ki sem se jo moral tudi sam večkrat naučiti. Druga močna tema je bila skrb za človeka v digitalni dobi. Več tehnologije ne pomeni nujno boljšega življenja. Včasih pomeni ravno nasprotno. Zato so tišina, narava in ritem – priznam, tudi s pomočjo Mile – zame postali enako pomembni kot projekti, sestanki in načrti. Ne kot pobeg, temveč kot pogoj za dobre odločitve.

To razmišljanje je globoko vtkano tudi v delo Smart Octopus Solutions. Digitalizacija ima smisel samo takrat, ko služi ljudem, procesom in dolgoročnim odnosom. Če ne služi – je zgolj hrup.

Če bi moral strniti, kaj me je leto 2025 dodatno naučilo, bi rekel takole:

· ne hiti,

· poslušaj,

· poenostavljaj,

· in zapomni si, da tehnologija nikoli ne sme biti pomembnejša od človeka.

Pogled naprej

V novo leto Digital Disruptorja ne vstopam z velikimi napovedmi. Vstopam s še večjo potrebo po poslušanju. Ljudje. Procesov. Sebe.

Digital Disruptor bo tudi v prihodnje prostor, kjer se ne pretvarjamo, da imamo vse odgovore. Prostor, kjer bomo pisali iskreno – tudi takrat, ko to pomeni biti ranljiv. Kajti avtentičnost je ključ. In edini način, da se razlikuješ od besedila, ki je »samo napisano«.

Prava prihodnost digitalnega sveta ne bo odvisna od tega, kako pametni bodo sistemi, temveč od tega, koliko bomo mi ostali ljudje – in koliko poguma bomo imeli, da si to priznamo.

Srečno, zdravo in zavestno digitalno leto 2026!