Ko se dopust konča, se dopust šele začne

Na dopust sem, tako kot večina, odšla s polnim kovčkom. In hitro ugotovila – s preveč prtljage in preveč pričakovanji. Moji cilji so bili jasni: končno spočiti telo, kakovostno preživeti čas s prijatelji in otroci, ki so šli z nami. Hotela sem ujeti jutra za vadbo in plavanje, za kavo, medtem ko otroci še spijo, pričakati sončni zahod in oditi na romantično nočno kopanje.

Film v moji glavi je vključeval romantično svetlobo, sproščene pogovore in popolno kuliso. Samo da se v resnici film nikoli ne odvija čisto tako.

Kaj sem dobila? Oblačne in deževne dni, utrujeno telo in spoznanje, da večine načrtov ne bom uresničila. In kot že tolikokrat prej, sem bila sama sebi največja ovira. A iskreno – ne morem reči, da je bil dopust slab. Nekaj mi je uspelo uresničiti, najboljše stvari pa so se zgodile – nenačrtovano. Kot tisti večer v večji družbi, ko smo ostali dolgo v noč ob obilici odlične hrane, plesa, smeha in koktejlov. In sporočilo sosedov, naj se utišamo. Potem pa še podaljšek dopusta in – popolnoma nepričakovan, adrenalinski rafting na reki Uni, ki me je navdušil. Ni bil v načrtu, niti blizu. Kar naenkrat smo sedeli v raftu, obdani z zeleno džunglo in vodo tako čisto, da si lahko štel kamenčke na dnu. Spontanost, smeh, kakšen »ups« in tisti trenutek, ko ugotoviš, da se najboljši trenutki rodijo takrat, ko ničesar ne načrtuješ.

Da ne pozabim – z možem sva imela tudi digitalno verzijo dopusta. Tisti prizor, o katerem sem že tisočkrat pisala, ko sem zagovarjala digitalni detox – sva prekršila že prvi dan. Jaz sem pisala e-maile, on je dokončeval projekt. Oba s sončnimi očali in občutkom, da sva nekje med dopustom in obveznostmi. Moram priznati – ni mi motilo. Če že moraš tipkati, je bolje to početi s pogledom na morje in koktejlom v roki. Še vedno zagovarjam odmik od dela in e-pošte, a včasih je to povsem nemogoče – posebej, če delaš zase.

In potem – pride dež. Ampak veš kaj? Gledaš ga drugače. Dež pomeni ples v kapljicah. Veter te spomni, da imaš lase. Sonce te nauči, da se je včasih treba samo ulegati v senco in biti miren.

Ko sem prišla domov, sem se odločila potegniti lekcijo iz vsega. Ustvariti si tisto, kar želim – zdaj, ne čakati naslednjih počitnic, lepšega vremena... Odločila sem se imeti dopust, tudi ko je dopust že končan.

In uspelo nama je. Šli smo polnit baterije v Alpe. Nekega dne smo s kolesa končno prevozili celo Pot spominov in tovarištva v Ljubljani. Prvič – do cilja. Tisti občutek, ko sediš na klopci, gledaš reko in se vprašaš: »Zakaj, za vraga, tega nisem naredila že prej?«

Nadaljevali smo. Naslednji dan smo bili že v desetih minutah v središču Ljubljane – turisti v lastnem mestu. Sladoled v eni roki, fotoaparat v drugi. Kosilo na tržnici pri Odprti kuhni. Brez prtljage, brez iskanja parkirišča, brez pričakovanj. In prav zato je bilo popolno.

Zvečer – Perzeidi, meteorski dež nad Tivolijem. Brez morja, brez grškega otoka. Samo trava, nekaj komarjev in nebo, ki je preseglo vsako Netflix serijo. Tam sem prvič res vdihnila – počasi, globoko. Kot da mi narava šepeta: »Dekle, nič ti ne manjka, vse že imaš.«

Samo trenutek – tukaj in zdaj. Dopust, ki se ne vpisuje v koledar. Dopust, ki ga ne štejem v dneh, ampak v občutkih, ki jih ukradem zase.

Nauk, ki sem ga odnesla:

• Ne čakam več na letni dopust.
• Vzamem si ga vsak dan – za deset minut, uro, popoldne ali celoten konec tedna.
• Včasih je dovolj piknik v bližnji naravi, odhod na tržnico v vlogi turistka ali preprost sprehod v supergah do hriba.

Dopust je stanje duha, ne lokacija. Humor, ki ga najdem v vsem tem – pa je največji spominek. Ko vidim sebe in moža, kako tipkava e-maile na plaži in pomislim: »E, to bo anekdota za vnuke« – vem, da je to tisto pravo.

Ko se dopust konča, dopust šele začne. In zdaj vem – ne iščem ga več v katalogu, ampak v majhnih, ukradenih trenutkih. Kajti ko sem v naravi – pa naj bo to bližnji park Tivoli v Ljubljani, Alpe ali reka – si dopustim, da preprosto sem.