Pomlad zunaj, izčrpanost znotraj: zakaj nas najlepši del leta najbolj utrudi

Sredina je aprila. Narava se prebuja, dnevi so daljši, svetloba je močnejša, vse okoli nas pa izgleda, kot da končno začne živeti s polnimi pljuči.

In prav takrat – mnogi med nami občutimo nasprotno.

Utrujenost, ki je ne znamo razložiti. Nemir, ki se pojavi brez jasnega razloga. In tisti tihi občutek, da nas svet potiska naprej hitreje, kot mu lahko sledimo. Če se vam to dogaja – niste edini. In ne, težava ni v vas.

Pomlad ni tako lahka, kot mislimo

Navajeni smo razmišljati, da je pomlad sinonim za novo energijo, motivacijo in »restart«. A telo ne deluje po motivacijskih citatih.

Po mesecih zime, počasnejšega ritma in notranjega umika pomlad pride nenadoma – z več svetlobe, več dražljajev in več gibanja. Za naravo je to normalen cikel. Za naš živčni sistem, ki je že izčrpan od digitalnega tempa, pa je to dodaten pritisk.

Zunanji svet se pospešuje. Telo pa še vedno poskuša ujeti sapo.

Digitalni svet ne pozna letnih časov

Medtem ko narava prehaja skozi jasne cikle – zimo, prebujanje, rast – digitalni svet živi v stalni »pomladi«. Vse je vedno aktivno. Vse je vedno dostopno. Vse je vedno »tukaj in zdaj«.

Ni premora. Ni zime. Ni časa za okrevanje. In zato se zgodi nekaj, kar sem si šele nedavno priznala.

Moj tempo – ne da bi se tega zavestno odločila – je postal vedno hitrejši. Več obveznosti. Več potovanj. Več želje, da se vse naredi.

In nekje vmes – vedno več pričakovanj do same sebe. Ne zato, ker bi kdo zahteval. Ampak zato, ker lahko. In ker sem se navadila. In prav to je najnevarnejši del. Ker pospeševanje ne pride nenadoma. Pride tiho. In nekega dne ugotoviš, da sploh več ne veš, kako upočasniti

Nova vrsta utrujenosti, ki je ne prepoznamo

To ni klasična utrujenost. To ni utrujenost, ki izgine po vikendu ali enem dobrem spanju. To je kombinacija mentalne preobremenjenosti, stalne dostopnosti in občutka, da nikoli nismo »končali«. In zanimivo – najbolj jo čutimo prav zdaj, ko bi »morali« imeti največ energije.

Zato, ker pomlad ne prihaja samo od zunaj. Aktivira tudi notranje procese.

Moj mali reset, ki ga nisem načrtovala

Prejšnji vikend je bil eden tistih, ko se vse zgosti.

Tempo močan, obveznosti se prelivajo ena v drugo, glava pa dela, tudi ko telo že dolgo želi stati. V nekem trenutku me mož vpraša: »Kaj bi delala?«

Morda je pričakoval pohodništvo ali izlet. Kavo v mestu. Špico.

Jaz pa sem brez razmišljanja rekla:

»Sadila bi, karkoli, samo da imam roke v zemlji.«

V centru Ljubljane to ni ravno možnost na dosegu roke. Zato že nekaj časa razmišljava o vrtu. In tako sva tisti dan šla po rože. Prinesla sva jih domov. In posadila sem toliko, kot sem lahko – oziroma kolikor sem imela prostora. Nič spektakularnega. A zame – popolno.

Občutek zemlje pod prsti. Vonj, ki nima nobene povezave z zasloni. Tišina, v kateri nihče ničesar ne zahteva. In kasneje pogled skozi okno na te majhne lončke s cvetjem.

Neprecenljivo. To ni bil počitek. To je bil povratek.

Kako upočasniti, ko ne veš več kako

To je vprašanje, ki si ga vedno pogosteje postavljam. Ne kot idejo. Kot potrebo.

In morda odgovor ni v velikih odločitvah, ampak v majhnih prekinitvah, ki na prvi pogled ne pomenijo nič – telesu pa pomenijo vse.

V tem, da včasih ne odgovorim takoj. Da pustim telefon v drugi sobi, vsaj za eno uro. Da grem ven brez cilja in brez potrebe, da to spremenim v rezultat.

V tem, da ne poskušam vsakega trenutka narediti koristnega. Ker morda težava ni v tem, da delamo preveč.

Morda je težava v tem, da smo pozabili, kako ne delati ničesar.

Za konec

Morda največja težava ni v tem, da živimo hitro. Morda je v tem, da sploh več ne opazimo, da smo pospešili.

Da nam je stalna dostopnost postala normalna. Da smo občutek utrujenosti začeli dojemati kot del značaja. Da smo sposobnost, da vse zdržimo, zamenjali za moč. A to ni isto. Zato morda rešitev ni v še enem planu, še enem cilju ali še eni verziji sebe, ki bo »bolje upravljala čas«. Ker moč ni v tem, da zmoreš vse. Moč je v tem, da veš, kdaj se ustaviti.

Morda je rešitev v nečem veliko bolj preprostem – in veliko bolj iskrenem. Da si priznamo, da smo se oddaljili od lastnega ritma. In da ga lahko ponovno najdemo.

Ne v aplikaciji. Ne v koledarju. Ampak tam, kjer smo ga vedno imeli.

V telesu. V tišini. V zemlji pod prsti. Ker narava nikoli ne zamuja. In nikoli ne hiti. Mi pa smo, kljub vsemu, še vedno njen del.