Vizija ali izgovor?

Obstaja zanimiv vzorec, ki ga lahko opazimo skoraj povsod – v podjetjih, institucijah, državah in nenazadnje tudi pri posameznikih – in sicer, da ljudje brez vizije zelo redko naredijo napako, a hkrati še redkeje naredijo karkoli, kar bi bilo vredno omembe, saj stojijo na mestu, opazujejo, analizirajo in čakajo na “pravi trenutek”, ki seveda nikoli ne pride, ker ga v resnici ne ustvarjajo tisti, ki čakajo, temveč tisti, ki vstopijo, ko drugi še vedno tehtajo, ali je varno.

Napredek brez konsenza

Če pogledamo primer slovenske Planice, ki je svetovno prepoznana. Ni več skrivnost ampak je kar napoved, da bi lahko letalnico povečali do točke, ko bi bili poleti dolgi 270 metrov. Hitro naletimo neprivoščljivce, skeptike, pomisleke o varnosti, smiselnosti in realnosti takšnega projekta, kar je pravzaprav popolnoma pričakovano. Vsaka ideja, ki presega obstoječe okvire, najprej naleti na odpor, a razlika med tistimi, ki ostanejo pri dvomu, in tistimi, ki naredijo korak naprej, ni v tem, da prvi ne bi razumeli tveganja, temveč v tem, da drugi kljub temu verjamejo, da je napredek mogoč in ga je vredno zasledovati. Noben prvi korak ali sprememba ni lahka.

Strah kot napačen kompas

Podobno dinamiko lahko opazujemo tudi na trgih, ki jih pogosto označujemo kot “tvegane”, “nestabilne” ali “preveč kompleksne”. Bodisi zaradi geopolitike, preteklosti ali splošne percepcije, ki jo imamo o njih. Smo priča vedno večjemu svetovnemu egoizmu svetovnih voditeljev kar je tudi pripeljalo do tega, da se določeni trgi zapirajo vase. To je ZAE in še posebej vsem poznan Dubai. Povpraševanje in dinamika se tam umirja. A prav ta “tišina”, ki jo mnogi razumejo kot svarilo in strah, je za druge signal, da se ustvarja prostor, kjer se konkurenca zmanjšuje, ali pa še ni zasedla vseh položajev in kjer lahko tisti z dovolj poguma, vizije in predvsem konkretno rešitvijo dejansko vstopijo.

Veze, ki odpirajo vrata – a ne rešujejo ničesar

Seveda pa bi bilo naivno trditi, da je vstop na takšne trge odvisen zgolj od poguma in kakovosti rešitve. Zelo hitro se srečamo tudi z realnostjo odnosov, poznanstev in tako imenovanega “biti naš”. A tu nastane razlika. Poznanstva, zveze še najbolj pa je pomembno »biti naš« ter kako debela kuverta bo šla v žep. In to je prisotno vedno bolj in to povsod, tako v Evropi, ZDA, kot tudi državah na Bližnjem vzhodu. Govorim seveda o javni upravi, saj v privatnem sektorju vsako podjetje, ki je garalo da pride na trg in do nekega uspeha zlo dobro ve, da za njih šteje le kvaliteta, doslednost, pogum in prevzemanje odgovornosti.

To ne pomeni, da je vsak posel rezultat korupcije, daleč od tega, pomeni pa, da je zaupanje valuta, ki odpira vrata, in da brez njega pogosto ne pridemo niti do točke, kjer bi lahko sploh predstavili rešitev. In tu nastopi da razlika državami. V ZAE in UAE je zaupanje prebivalstva v javne inštitucije veliko, čeprav gre za absolutne monarhije,"javne" institucije so dejansko podaljšek kraljeve oblasti. Podatki kažejo, da prebivalstvo to strukturo dojema kot stabilno in učinkovito. Tam je seveda pomembno s kom govoriš a je hkrati pomembno tudi, da si vzameš čas za druženje z njimi, ter obvezno jih moraš obiskati. Niso dovolj online srečanja. Predvsem pa jim moraš pokazati vrednost rešitve/produkta in uporabnost.

Povezava torej sama po sebi nikoli ne zadostuje, če za njo ne stoji nekaj, kar dejansko deluje, ker sistem, ne glede na to, kako zaprt ali odprt je, na dolgi rok ne more nositi slabih rešitev, še posebej ne v času, ko digitalizacija vedno bolj razkriva, kaj deluje in kaj ne.

Digitalizacija kot test realnosti

In tukaj pridemo do digitalizacije, ki jo danes vsi radi omenjajo, pogosto kot frazo, še pogosteje kot izgovor, zakaj nekaj še ni mogoče ali zakaj “sistem še ni pripravljen”. A v resnici digitalizacija ne dela razlik med regijami, kulturami ali političnimi sistemi. Zelo preprosto postavlja ogledalo – ali rešitev prinaša vrednost ali ne, ali omogoča boljše razumevanje uporabnika, personalizacijo, optimizacijo procesov in večjo učinkovitost, ali pa ostaja na ravni prezentacij in lepih obljub.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da tudi v državah, ki veljajo za bolj zaprte ali celo skorumpirane, kjer brez osebnega stika, večkratnih obiskov in grajenja odnosa ob čaju ali večerji praktično ne moreš začeti resnega pogovora, še vedno obstaja zelo jasna ločnica med tistimi, ki pridejo samo po posel, in tistimi, ki prinesejo rešitev. Slednji ne iščejo bližnjic, ampak razumejo, da zaupanje ni nekaj, kar se kupi, temveč nekaj, kar se zgradi, in da dobra rešitev pogosto postane tudi argument za tiste na drugi strani, da jo podprejo, ker jim omogoča, da tudi sami ustvarijo rezultat. In s tem si zgradijo verodostojnost.

Kombinacija, ki loči idejo od realizacije

Zato je razprava o tem, ali je nek trg “pravi” ali “nepravi”, pogosto napačno zastavljena. Pravo vprašanje ni, kakšen je trg, temveč kdo smo mi, ko se odločamo, ali bomo vstopili ali ne. Ali iščemo razloge, zakaj ne gre, ali pa načine, kako bi lahko šlo. Ali čakamo, da se stvari umirijo, ali pa razumemo, da se priložnosti redko pojavijo takrat, ko je vse stabilno in predvidljivo.

Na koncu se stvari vedno znova zreducirajo na precej preprosto, čeprav ne nujno lahko kombinacijo:

• Vizija brez poguma ostane ideja,
• Pogum brez rešitve hitro postane tveganje,
• Rešitev brez zaupanja pa pogosto ostane neopažena,

a ko se te stvari združijo – ko nekdo vidi dlje, si upa stopiti naprej, prinese nekaj, kar dejansko deluje, in hkrati zgradi odnos, ki omogoča, da se to tudi implementira – takrat govorimo o realizaciji.

In prav ti ljudje, ki ne čakajo na popolne pogoje, temveč razumejo, da jih v resnici nikoli ni, so tisti, ki na koncu definirajo trge, o katerih drugi kasneje govorijo, da so bili “vedno perspektivni”.