Nočni miselni maraton – brez medalje, a s kupom vprašanj

Že en mesec skoraj vsako noč sodelujem na tekmovanju, na katerega se nisem prijavila. Nimam štartne številke. Nič publike. Ni ciljne črte. Pa vendar – tečem.

Ne po stezi, ampak po mislih. Ne v supergah, temveč v pižami- v postelji. V družbi nespečnosti, ki mi prišepetava: »Dajva še en krog.«

Zaspim – brez težav – in ravno, ko telo reče »hvala«, točno ob 2:47 zjutraj – sem budna. In medtem ko svet mirno spi, moj um odpre nočno izmeno: Sem poslala tisti mail ali sem to samo sanjala? Sem si naložila preveč? Kaj bom jutri kuhala? Zakaj ravno zdaj razmišljam o nečem, kar bo (ali pa ne bo) čez en teden?

Morda to ni ključno za to zgodbo, a nekoč sem res tekla. Imam celo medaljo oziroma pokal kot dokaz. In moja želja je, da enkrat pretečem pravi maraton. Morda ne po asfaltu – raje skozi gozd. V naravi, kjer se počutim doma. In vem, da mi bo uspelo. Ko pride pravi čas. Moj čas.

A to, kar trenutno tečem vsako noč, ni nič podobnega temu. To je nočni miselni maraton. Brez medalje, brez ciljne črte, s preveč vprašanj. Brez občinstva, brez aplavzov – a z glavo polno misli, ki ne pridejo podnevi ali zvečer, ko jih znam obvladati. Pridejo zahrbtno, ko spim, in me prebudijo nepripravljeno, prešibko za zmago. In medtem, ko svet okoli mene spi, jaz tečem maraton misli. Brez GPS-a. Brez nagrade – razen spoznanja, da nisem edina.

Vse pogosteje slišim isto – od prijateljev, znancev, tudi v poslu: »Zbudim se sredi noči in ne morem več zaspati.«

Ne trudim se več iskati racionalnih razlag. Morda gre za tiho epidemijo sodobnih duš. Ali pa za kolektivni opomnik, da smo nehali poslušati sami sebe – dokler še imamo čas.

Podnevi smo v stalnem gibanju, v delovni vnemi, v stalni dosegljivosti – in šele ko telo leže, začne delati um.

Ker čez dan ni bilo časa se vprašati: »Kako si – zares?«

Digitalni svet in nočni nemir: popolna nevihta

Digitalni svet nam v povezavi sa sabo bolj škodi kot koristi. Zaspimo s telefonom v roki, zbudimo se ob obvestilih. Tudi jaz sama sebe zasačim v tem. In potem naš večerni ritual ni tišina, ampak samo še en "scroll". In ko se sprašujemo, zakaj ne spimo – je morda eden izmed večjih razlog prav to stalno stanje pripravljenosti. Možgani nikoli ne dobijo »odjave«. Še vedno procesirajo, analizirajo, preverjajo, shranjujejo… in nekje ob treh zjutraj pritisnejo »play.«

Presenetilo me je to stanje, saj že dolgo ne tečem. Niti dobesedno, niti v prenesenem pomenu. Tek sem zamenjala s počasno hojo. Z upočasnitvijo. Z bosonogim hojanjem po zemlji, travi. S hojo iz sebe – k sebi.

O tem sem že pisala – o ritmu, ki ni vsiljen, ampak odkrit. Ritem, ki te ne pritiska, ampak te podpira.

Zdaj ne štejem korakov – ampak vprašanja. In iščem odgovore. Kje drugje kot v svojem svetu.- v gozdu.

V gozdu nihče ne priganja. Drevo ne paničari, če njegov list ni dovolj zelen. Reka ne spremeni smeri, ker ji nekdo reče, da bi lahko tekla hitreje. Vse poteka v svojem ritmu. Brez stresa. Brez aplikacij. Brez obvestil. In tega se tudi sama poskušam držati. Diham. Hodim. Veliko delam na tem, a vidim da sem tudi jaz samo človek in mi kdaj tudi ne uspe.

Če se ponovno zbudim ob 2:47 – se ne bom borila. Skuhala si bom čaj. Pogledala skozi okno. Morda zapisala misel, ki me je prebudila. In si rekla: "v redu je". Izkoristila bom to uro in napisala članek o nespečnosti.

Ker morda ta nespečnost – ni sovražnik. Morda je povabilo.

K upočasnitvi. K spremembi. K poslušanju. K navdihu. Ali pa h nečemu da razčistite v življenju.

Morda tudi to noč ne bom zaspala do jutra, a bom budna z namenom – v zavedanju, da je tudi to čas zame. Čas za rast, za stik s sabo, za tisto, kar me tiho vodi naprej.